Če omenimo psa, verjetno večina najprej pomisli na to, da pes laja. Ja, laja. <\/span><\/p>

Celo kuža Pazi, ki z repkom miga in da tačko, laja (celo "jezno laja, če nikogar ni doma").<\/span><\/p>

Če hočemo otroku ponazoriti psa, oponašamo lajež. "Hov, hov!"<\/span><\/p>

Če skušamo tujcu, ki nas ne razume, povedati nekaj o psu, bomo ponazorili s "hov, hov". Ali ni tako?<\/span><\/p>

Zakaj tak uvod?<\/span><\/p>

<\/span><\/p>

Zato, ker imamo tudi pri nas psa, ki laja. In ker nekatere ljudi lajež moti. Zanimivo, nihče v bloku, kjer stanujemo, nam ni rekel, da ga naš pes moti, četudi včasih zalaja, ko sliši kakšne korake in glasove po stopnišču.<\/span><\/p>

Večkrat oblaja ljudi, ki pridejo k nam, ampak samo nekatere, in nekatere res vedno, ko pridejo, pa čeprav pridejo velikokrat; predvidevam in večkrat se izkaže, da je res, da oblaja tiste, ki se psov bojijo (ker imajo kakšno hudo izkušnjo s katerim od njih). In to mi ni všeč. Ravno tistih ne bi smel!! Ampak ko človek vsakič znova naredi "izpit", sede pri nas za mizo, se naša pasja mrcina vleže k njegovim nogam in ga varuje ... Tak je naš pes. <\/span><\/p>

In če človek sprejme, da je pač tak, nima z njim nobenih težav.<\/span><\/p>

Ko mi kam pridemo z njim, je ponižen, se zaveda, da tam ni on gospodar.<\/span><\/p>

A doma je seveda on gospodar! Ganljivo je, kako si je skušal podrediti nekatere družinske člane, nekako ni hotel biti "tamali" pri hiši, ni hotel biti najmlajši. Zdaj je že "star mož", če njegova pasja leta pretvorimo v človeška, je že nekaj časa najstarejši pri hiši. Ampak še vedno včasih noče biti "zadnji v vrsti", nekako hoče kakšnega družinskega člana izpodriniti in ga spraviti po lestvici navzdol :) <\/span><\/p>

V znamenje zvestobe se tako zazre v oči, da sem prav ganjena. Mislim, da mu predvsem pomenim "hrano", verjetno mu jo največkrat jaz dam. <\/span><\/p>

In kako včasih komu položi tačko na stopalo, koleno ali celo roko! Prav zaščitniško. Ali pokroviteljsko? Ali predvsem v zvestobi?<\/span><\/p>

No, opevam našega psa, vendar včasih res natančno vem, kaj bo naredil, so pa tudi trenutki, ko postane naenkrat "buden", recimo če bo neznan človek prehitro planil vanj, ga bo naš pes oblajal. Mislim, da se ne počuti dobro, če kdo rine vanj. Saj ljudje tudi večinoma tega ne maramo! Tudi dojenčkov si praviloma kar ne posvojimo in božamo in podobno, vsak potrebuje nekaj časa, da je pripravljen na nov stik. A ni tako normalno? Tako da se meni zdi to čisto normalno tudi pri našem psu. Meni se zdijo psi krasne živali, vendar jih božam šele po nekaj časa, največkrat pa sploh ne. Kaj veš! ;) Razen našega seveda.<\/span><\/p>

Naš pes ni hodil v pasjo šolo, doma pa ima veliko vzgojiteljev, tako da se nekoliko pozna raznovstna vzgoja, dvojna, trojna ..., ima tudi nekaj muh, za katere ve, kje jih bo uresničil. V mojo sobo ne sme, ga pa včasih najdem v sinovi postelji. Dvojnost vzgoje, kaj čmo. <\/span><\/p>

Če grmi in se bliska, tedaj se, revež, pride stisniti k človeku, zleze k otrokom, a če sem samo jaz doma in sem v svoji sobi, se stisne k vratom in tam leži.<\/span><\/p>

Na hrano zna počakati, nikoli ne plane vanjo. Včasih tako zelo počaka, da me celo zaskrbi, če mu je hrana sploh všeč. O, mu je, samo vljuden je tako močno. Razen za kakšno meso ali pasje paštetke. Tedaj včasih tako hitro poje, da pogledam, če je to sploh mogoče :)<\/span><\/p>

No, in ker zna biti glasen, sem se mnogokrat vprašala, koliko je "vzgojen", koliko je "dober". Vem, da ne mara, da mu vzamem kost, četudi sem mu jaz dala. Za kost bi se morda celo stepel. Vendar ko je prišel k nam na obisk sosedov pes, mladič, fant!! - ampak otrok pač - in mu kost odnesel, je naš pes mahal z repom, skratka, svojo kost je prepustil drugemu psu! Tega sem bila zelo vesela! Nekje sem brala, da zdrav pes (z zdravo duševnostjo) nikoli ne ogrža mladičev. Torej je z našim psom vse v redu! Četudi laja!
<\/span><\/span><\/p>

Končno naj povem, zakaj sploh pišem! Zato, ker lajež moti kakšne ljudi. Razumem. Mene lajež drugih psov "moti" (vznemiri) le, kadar sklepam po lajanju, da je nekaj narobe. Tako se je že zgodilo, da sem hodila opazovat pred neko stanovanje, kjer je kuža cele ure lajal in lajal, ker sem se bala, da je kaj narobe. Ne, ni bilo narobe, morda je bil le predolgo sam. <\/span><\/span><\/p>

Nek človek, ki ga lajež našega psa moti, pravi, da vzgojen pes ne laja. In da se ga lahko odvadi. <\/span><\/span><\/p>

Pa še en drug človek, kamor smo prišli s psom na obisk: gospodar je rekel, da bo našega psa odvadil lajanja (pred časom je tudi imel pasjo šolo). Psa smo morali za nekaj časa zapreti v boks, ker je bilo tam več psov in bi drugače ne šlo - ker smo imeli nek opravek na drugem koncu posestva. No, če bi bil pes z menoj, bi ne lajal. Tako pa je. No, in ta človek je našemu psu rekel, da ne sme lajati in ga malo polil z vodo. To je naredil večkrat. Po uri ali dveh, je pes utihnil, ko je ta človek samo dvignil kazalec.<\/span><\/span><\/p>

Torej: psa je mogoče vzgojiti. O tem ji jasno pove tudi dogodek, ko sem psu na neki poti ukazala sesti, ker nisem vedela, če je zgoraj cesta, na katero bova prišla, prazna, torej če ni človeka ali psa, ki bi se psa ustrašil. In ker sem ga tedaj imela prostega, sem ga pač posedla in je moral čakati, da jaz pridem do vrha, kjer bom videla, če ga lahko samo pokličem ali pa ga moram privezati. No, pes je lepo sedel! Vse dokler ga nisem poklicala. Ker sva tam večkrat hodila, se je navadil in sedel pri priči, najbrž bi tudi brez ukaza. En dan sem bila tako zamišljena, da sem na vrhu klanca pozabila na psa, ki je sedel niže dol. No, saj sem se hitro spomnila, in seveda pohitela nazaj. Še vedno je sedel natančno tam, kot sem mu določila!
<\/span><\/span><\/p>

Torej, naš pes sicer ni hodil v šolo, vendar je v glavnem kar "priden", ima kar nekaj vrlin. Vendar tudi laja. Morda bolj kot večina psov.<\/span><\/span><\/p>

Mnogi ljudje, s katerimi o tem govorim, pravijo: "Saj je pes, zakaj ne bi lajal?" <\/span><\/span><\/p>

Ko sem nekomu omenila gospoda, ki ga lajanje moti in katerega pes ne laja, je - tudi lastnik psa - rekel: "Joj, jaz se pa njegovega ustrašim, ko kar pride od nekje ..."<\/span><\/span><\/p>

Človek, ki mi je prvi rekel, da pes ne sme lajati, ima psa, ki ne laja. Pravi, da ne sme. Da je vzgojen. Ampak kaj pravi pes sme? Kaj dober pes dela? Kakšen pes je naraven? Pes, ki je res tiho, ampak se naenkrat pojavi za teboj? Ki hodi okrog in vse prevoha? Ki pride v tujo hišo in jo malo razišče, je pa tiho? Neslišno pride, neslišno odide.<\/span><\/span><\/span><\/span><\/span><\/span><\/p>

Ampak kaj je pa sploh pasja vloga na tem svetu?<\/span><\/span><\/span><\/span><\/p>

Meni je neprijetno, kadar naš pes koga oblaja, ampak ugotavljam, da on to jemlje kot svojo dolžnost. Svoj smisel življenja? :)) <\/span><\/span><\/p>

Dober pes? Vzgojen pes? Dobro vzgojen pes?<\/span><\/span><\/p>

Če ne laja, ali potem je čuvaj? Ali je čuvaj, če te šavsne, prej je pa tiho?
Meni se predvsem zdi, da je to, kako se pes izraža, tudi del njegovega značaja, nekoliko je - po moje - vezano na pasmo, poleg tega pa seveda je odvisno od okoliščin, v katerih raste, in od vzgoje.<\/span><\/span><\/p>

Iskanje

Ali dober pes laja?