Prebrala sem pretresljiv roman, napisan po resničnih dogodkih - o Samii Yusuf Omar.V teh časih, ko se precej od blizu soočamo z begunsko problematiko, morda še bolj do srca seže njena zgodba.<\/span><\/div>

<\/div>

Samia je bila somalsko dekle, rojeno l. 1991. Odraščala je v vojnih časih, v južnem delu države je bilo polno nevarnosti, nevarnost že samo zato, ker je bil nekdo iz "napačnega" klana. Morje je bilo blizu, toda nihče se ni kopal, ker je bilo prenevarno. Samia se je včasih skrila med bližnje hiše in počela nekaj, kar je bilo prepovedano: dolgo je opazovala morje, ki jo je tako vleklo ... Sestra jo je učila, kako je potrebno biti neviden. Zaradi varnosti.<\/span><\/div>

Imela je velikega prijatelja Alija, živeli so v isti hiši, pa ne bi smeli, kajti morali bi se sovražiti, saj so bili Samiini Abgali, Alijevi pa Darodi. Po ulicah se je lahko iznenada oglasilo streljanje in prav tako nenadoma potihnilo.Tako je nekdo hotel ustreliti njihovega soseda Yassina, njihovega prijatelja, pa je v nogo ustrelil njenega očeta, ki je hotel zaščititi svojega prijatelja. Oče (aabe<\/em>) si dolgo ni opomogel, tako da je začela hoditi na tržnico in tam prodajati njegova žena (hooyo<\/em> - mama) - za preživetje družine.
<\/span><\/div>
<\/div>
Potem nekega večera je vstopil v sobo Samiinega očeta sosed Yassin (ki je sam preživljal svoje štiri sinove, kajti žena je umrla), izročil kuverto z denarjem in pred zbranima družinama rekel:<\/span> <\/span><\/div>
"To je vse, kar imam, a te prosim \/...\/, da sprejmeš kot znak moje hvaležnosti, da si mi, dragi brat Yusuf, rešil življenje." \/...\/
<\/span><\/em><\/div>
"Tebi, dragi prijatelj, se imam zahvaliti, da se zavedam, da je vojna krivična. ... Kako je mogoče, da skušajo moji bratje ubiti Abgala, človek iz svojega plemena?"<\/span><\/em><\/div>
Potem je mene in Alija pozval, naj se postaviva na sredino sobe, se primeva za roke in se objameva. \/...\/<\/span><\/em><\/div>
Aabe je nadaljeval: "Zdaj pa prisezita, da bosta ti, Abgalka, in ti, Darod, vedno sobivala v miru. Da se nikoli ne bosta sovražila in nikoli ne bosta sovražna do drugih plemenskih klanov."<\/span><\/em><\/div>
Z roko v roki sva obljubila.<\/span><\/em><\/div>
Potem je aabe vse zbrane vprašal, ali vemo, da je vojna plod sovraštva, ki iz ljudi naredi slepce, lačne krvi. V zboru smo odgovorili, da vemo.
<\/span><\/em><\/div>
Nazadnje je vprašal: "Veste, da smo vsi somalski bratje, med nami ni etničnih in plemenskih razlik? Veš, Samia?In ti, Ali?" \/...\/<\/span><\/em><\/div>
Nato je abbe prosil Hodan, naj nam kar tam, v spalnici, zapoje. <\/span><\/em><\/div>
Bilo nas je precej, zato smo bili čisto natlačeni. Štirinajst ljudi, zaprtih v sobici z dvema žimnicama na tleh in s stenami, narejenimi iz blata, ki se pogovarjajo o miru in upanju, medtem ko zunaj divja vojna.<\/span><\/em><\/div>
<\/div>
Ali in Samia sta bila najmlajša otroka v svojih družinah, rojena s tremi dnevi razlike. Oba sta rada tekla, a ko je Ali videl, da je Samia boljša, se ji je ponudil za trenerja. Tako je vestno skrbel zanjo, za vaje, bil je vztrajen in zahteven. Po cele ure je tekla in on je bdel nad njo. Ampak teči ni bilo nekaj enostavnega, kajti tam je bila vojna. Ko so se je vse še poostrilo, je morala teči v burki. K teku je Samio spodbujal tudi aabe<\/em>, in ko je za vsako ceno hotela zmagati na tekmi v Mogadišu, glavnem mestu Somalije, jo je zvesto spremljal na stadion, kamor se je ponoči, po policijski uri, prikradla skozi luknje v mreži in s plezanjem čez ograjo. Tam je potem ponoči, pod zvezdnatim nebom, pridno vadila, se preizkušala. Neizmerno rada je tekla in hotela je zmagati.<\/span><\/div>
In ji je uspelo. Zmagala je, najprej v Mogadišu, potem tudi drugje. Vsemu temu je sledilo še marsikaj, vendar ona ni imela niti pravega trenerja niti dobre hrane niti možnosti, da res dobro trenira. Tekla je v glavnem po ulicah (le ponoči na od streliva prerešetanem stadionu), z Alijem sta iskala "varne" ulice.<\/span><\/div>
Silno je vso Samiino družino prizadela izguba očeta - bil je ustreljen, nenadoma, na tržnici, storilec neznan.<\/span><\/div>
Potem so jo povabili na Olimpijske igre na Kitajsko; kljub temu, da je bila zadnja, je bila ponosna na svojo ljubo domovino Somalijo in hotela je iti na naslednje olimpijske igre in tedaj svoji domovini prinesti slavo.<\/span><\/div>
<\/span><\/div>

<\/div>
<\/a><\/div>
<\/div>

<\/a><\/div> <\/div>
<\/a><\/div> <\/a><\/div>
<\/span><\/div>
Prigovarjali so ji, da naj zapusti Somalijo, ker bo v tujini lažje uspela, toda ona tega nikakor ni hotela storiti. <\/span><\/div>
Potem je neke noči, ko se vračala s stadiona, našla v domači hiši Alija ... ki je sicer pred časom izginil (Alijev oče se je preselil drugam v upanju, da njegovi sinovi ne postanejo islamski skrajneži). Zdaj je zvedela, kdo je ubil njenega očeta in zakaj.<\/span><\/div>
<\/div>
Po moji zmagi v Hargeisi si je Ayro vbil v glav, da mi je treba dati lekcijo, s katero me bo za vedno minila volja do teka.<\/span><\/em><\/div>
Odstraniti je treba aabeja.<\/span><\/em><\/div>
Takrat je Ayro od Alija zahteval, naj strelcu, ki ga bo pokončal, pokaže aabeja v množici. Ali ni imel druge izbire. Moral je storiti nekaj najbolj okrutnega in nečloveškega na svetu. Bilo mu je, kot bi mu ukazali, naj ubije lastnega očeta. A če na to ne bi pristal, bi bilo ogroženih na stotine življenj. Ker je aabeja poznal, pa so pokončali le njega. \/...\/<\/span><\/em><\/div>
"Če zmoreš, mi odpusti ... abaayo ..." <\/span><\/em>(Abaayo - sestra.)<\/span><\/span><\/span><\/div>
<\/div>
Spoznala je silno žalostno dejstvo, kako je ona pripravljena narediti za Somalijo vse, da ponese glas o njej v svet, toda domovina je strašno kruta do nje. Niti teči ne sme javno. Povsod je nevarno. Nima nobenih pravih pogojev. Nima primernih oblačil, nima primerne hrane, na stadionu je prepovedano biti, do morske obale ne sme ... In zato je izgubila očeta. Oče je bil zanjo Somalija.<\/span><\/div>
<\/div>
Kako je mogel?! Je pozabil, kolikokrat ga je moj oče pestoval? Kako ga je, ko je bil še čisto majhen, nahranil, kadar je bil njegov oče Yassin preveč zaposlen z drugimi sinovi? Se ne spomni več tisočih trenutkov, ko ga je hooyo, kot bi mu bila mati, umivala, ga oblačila in mu kuhala? Le kako je mogel?! \/...\/<\/span><\/em><\/span><\/div>
V enem samem trenutku, v eni sami podobi se je moj svet za vedno sesul. Če je bila moja domovina iz nekoga, ki mi je bil kot brat in duša dvojčica, zmožna ustvariti pošast in ga spremeniti v morilca mojega očeta, potem me nikakor ni bila vredna.<\/span><\/em><\/span><\/div>
Aabe je bil Somalija. In Somalija je bila mrtva. Padla je pod streli mojega brata.<\/span><\/em><\/span><\/div>
<\/div>
Zjutraj je telefonirala Američanki Teresi, ki jo je že dolgo nagovarjala, da odide iz Somalije, da gre z njo v Adis Abebo. Tam bo imela pravega trenerja! Toda tudi Etiopija ni bila to, kar je Samia potrebovala. Ker ni imela vseh dokumentov, ni smela trenirati na stadionu. Spet. Spet je smela teči samo sama, ponoči in brez trenerja. Bila je ilegalka, tabrih<\/em>.
<\/span><\/div>
Tako je postopoma v njej dozorela misel na Pot<\/em>. Tako so poimenovali svojo pot begunci iz njene domovine in drugih držav, ki so bile tako strašno neprijazne do svojih prebivalcev.<\/span><\/div>
Odšla je skrivaj, nikomur ni povedala, za prvi delček poti je uspela prihraniti nekaj denarja. Njena sestra Hodan je odšla pred časom in je uspela v treh mesecih priti iz Somalije do Malte, spotoma se je zaljubila v begunca iz svoje domovine in potem se je z njim poročila, kasneje sta se naselila v Helsinkih. <\/span><\/div>
<\/div>
Pot<\/em> je ime za vse te poti, nikoli se ne ve, kako dolgo bo trajala, ne ve se, kje bo potekala, kam natančno bo posameznika pripeljala, ni gotovo, če bo človek, ki ga tihotapci ljudi imenujejo hawaian<\/em> ("žival, živina"), sploh preživel ... Samiina pot iz Etiopije do morja, do Tripolisa, je bila mnogo daljša kot sestrina. Uspela se je povezati z ljubljeno sestro Hodan (ja, obstajal je internet, za to, da so dobili denar, so imeli tihotapci tudi telefone!), da je vedno znova poslala denar sestri za novo etapo.<\/span><\/div>
Posebno težka je bila pot čez Saharo. Tam ni nobene poti. Tovornjak vozi ljudi z neprekinjeno hitrostjo 80 km na uro in nikoli ne ustavi kar tako ... četudi kdo pade s prenatrpane prikolice ali kdo med potniki umre ...<\/span><\/div>
Potem ob morju - kako priti v Italijo. Prva napihljiva ladjica, ki je odpeljala skupino beguncev, je kmalu začela puščati, rešili so se nazaj na obalo. Denar za vožjo so že porabili, za nov prevoz je bilo potrebno spet dobiti denar. Kakšno dekle so, če ni imela denarja, posilili, kakšnega moškega brez denarja so prepustili puščavi ... Samia je imela srečo, Hodan ji je pošiljala denar ... denar, ki ga ji je dal Ali - v noči, ko je povedal Samii, kako in zakaj je bil ubit njen oče - dal je vse, kar je prislužil pri alšababovcih<\/em> ...Samia denarja ni hotela, tedaj ga je dala svoji sestri in mami. Zdaj pa je še kako potrebovala denar ...<\/span><\/div>
<\/span><\/div>
Potem se končno spet odpre za Samio pot čez morje. Prava ladja. Na njej je veliko potnikov. Samia polno uživa to vožnjo, doma v Mogadišu je smela morje gledati samo od daleč. Njeno ljubo morje!<\/span><\/div>
Ampak ... <\/span><\/div>
Potem se je zgodilo. <\/span><\/em><\/span><\/div>
Spet. Nisem mogla verjeti, da se mi to ponovno dogaja, ampak res se je. \/...\/ Do italijanske obale je moralo manjkati še čisto malo. Mi pa smo stali. Najmanj petnajst ur. \/...\/<\/span><\/em><\/span><\/div>
Potem je pripeljala italijanska ladja ... ampak videti je bilo, da jih bodo poslali nazaj v Afriko. Nekateri ljudje so skočili z ladje in plavali proti italijanski ladji ... proti upanju, rešitvi. <\/span><\/div>
Tudi Samia skoči. Za nobeno ceno noče več nazaj v Afriko ...<\/span><\/div>
Tega dne se zaključi Samiina Pot ... 2. aprila 2012 v Sredozemskem morju. Pot dekleta, ki je toliko dalo skozi - samo zato, da bi lahko tekla ...<\/span><\/div>
<\/span><\/div>
Njena begunska pot iz Adis Abebe se je začela 15. julija 2011. Pred tem je minilo že približno pol leta, odkar je odšla iz Somalije ... da bi lahko tekla! <\/span><\/div>
<\/span><\/div>
Pretresljive so poti ljudi, ki bi želeli v miru živeti ...<\/span><\/div>
<\/span><\/div>
<\/div>

<\/div> <\/div> <\/div> <\/div> <\/div> <\/div> <\/div>
<\/iframe><\/p> <iframe width="323" height="266" src="https:\/\/www.youtube.com\/embed\/Buz0yqVLnZ0"><\/iframe><\/p> Giuseppe Catozzella: <\/span>Nikoli ne reci, da te je strah<\/span><\/strong><\/p> Prevedla Eva Kobe Pavlovič<\/span> Spremna beseda Mirjam Milharčič Hladnik<\/span><\/p> <\/span><\/p></article></body></html>

Iskanje

Nikoli ne reci, da te je strah

Park zvončkov