o kako postalo je težko nebo ...
in zvezde na njem so potemnele,
bilo je samo črno, temno, temno,
bilo jo, kot da so zvezde pregorele
obupana sem strmela v nebo,
ki me je prej mnogokrat tolažilo,
kolikokrat mi bilo je v srcu svetlo,
ko je svetlobo nebes v polnosti užilo
včasih sem vanje v pozni noči strmela,
ko mi je pot iskala moja mlada duša,
iskala sem utrinke, vsa mlada hrepenela,
razgrete noge mi je hladila travna ruša
okrog mene bilo je širno stvarstvo,
živo nebo, polno zvezd nad menoj ...
čutila sem nežno božje varstvo -
svobodo, ljubezen, mir, pokoj.
... a potem so zvezde potemnele,
nebo je umrlo,
sredi žalosti pobesnele
meni je zlo srce požrlo
še vedno strmim v nebo ...
mrtvo je, mrtvo, prazno ...
sklonim potem glavo,
v sebi iščem smer pravo,
iščem cilj, iščem pot
otožna, žalostna ...
objemi me, gospod!
vem, o vem,
spet se bodo zvezde zableščale,
temo iz mojega srca prepodile,
spet bo severnica zasijala
in misli v srcu se bodo umirile ...
komaj čakam,
da spet zvezde se zbudijo
komaj čakam,
da v meni se rodijo
Pesem danes objavljam z mislijo na prijateljico.
Copyright-Odsrcadosrca-2012
Galerija (1)
HrepenenjeKrvavi pot
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
