Zlata vrtnica

Zlata vrtnica!
Besedna zveza spomni na igro trden most! Na tisto, ko ti nekdo šepne na uho: "Kaj bi imel raje: zlato vrtnico ali zlat prstan?"
A "moja" zlata vrtnica je iz armenske pravljice z naslovom Zlata vrtnica.
Otrokom sem jo prebrala in nas je navdušila. Morda je še posebej očarala - mene!

Živel je zelo reven kmet, ki kljub pridnosti ni in ni mogel pridelati toliko, da bi preživel, saj so ga preganjale stalne nesreče. Živine ni imel, saj mu jo je pobrala kuga. A brez živine ni mogel zorati njive.
Stopil je do soseda in mu ponudil pol svoje njive v zameno za denar - da bo potem lahko sam obdelal njivo.
Sosed je zbral denar in odkupil polovico njive in drugi dan šel orat svojo novo njivo.
Pa je v zemlji nekaj zaškrtalo, plug se je zataknil, sprva je kmet mislil, da je kamen, potem je pa ugotovil, da je odoral zaboj, ki je bil poln zlatnikov!
In kaj je naredil novi gospodar te zemlje?
Vzel je zaboj in pohitel k sosedu in mu rekel: "Na odkupljeni njivi sem našel zaklad. Tvoj je!"
In kaj je rekel revnejši sosed?
"Ne, njivo sem ti prodal in tako si zaklad našel na svoji zemlji - tvoj je!"
"Kupil sem tvojo zemljo, ne pa tvojega zaklada! Vest bi me pekla, če bi ga obdržal!"
"Ne bodi vendar otročji! Tvoj je! Sreča se ti je nasmehnila!"
In tako sta se soseda prepirala!
Po nasvetu svojih žena sta potem šla h kanu, ki je vladal v deželi, da on razsodi, čigav je zaklad.
Kan ju je z zanimanjem poslušal in se čudil njuni poštenosti.
Potem ju je vprašal, če imata otroke. Prvi kmet je povedal, da ima hčer, in drugi, da ima sina.
"Morda se imata celo rada?" je vprašal kan.
"Pa še kako!"
Kan je potem rekel: "Mlada naj se vzameta, vajin zaklad pa naj bo njuno poročno darilo!"
Vsi so bili zadovoljni ...
Ne morem mimo svojih misli, kako bi bilo lepo, ko bi ljudje predvsem ne vlekli k sebi, temveč z veseljem ponudili drugemu ... Saj si ne moremo predstavljati, da bi kdo naredil tako kot ta dva kmeta! Je to možno res samo v pravljicah?

In kako se pravljica nadaljuje?
Sosedje so potem skupaj obdelovali njivo. In prav tam, kjer je bil nekoč zaklad, je zrasel košat rožni grm, poln zlatih listov in cvetov.
Soseda sta očarana strmela v to krasoto.
Nista se dotikala zlatih vrtnic, le če je prišel mimo siromak, sta odtrgala zlat cvet in mu ga dala.
Potem pa je enkrat prijezdil mimo kanov sin, ki je celo noč veseljačil in se je vračal kar preko njiv. Opazil je grm in hotel odtrgati cvet.
Toda grm se mu je izmuznil in izginil.
Zaslišalo se je:

V besu je pomendral njivo, uničil ves pridelek in potem oddivjal domov. Kan mu ni vedel povedati, za kaj gre.
Pa se je odpravil po svetu, ker je hotel odkriti skrivnost zlate vrtnice.
Fant, ki je bil prej precej svojevoljen in objesten in gizdav, je za vsako ceno hotel odkriti skrivnost ... Tako je potoval in potoval, premagal mnogo ovir, dokler ni slednjič dobil nasveta, da mora priti v neko mesto in tam poiskati modrega starca.
Preiskal je bogati del mesta, preiskal je trgovski del in ker nikjer ni našel modrega starca, se je odpravil še v revni del. Tam je videl strašno revščino, tam sta vladali bolezen in lakota. Tam sta bila strah in obup.
Ko je videl lačne otroke, ki so zaman prosili za skorjico kruha, se mu je srce stisnilo. Sam ni vedel, kako, toda že je razdelil vse, kar je imel.
In tedaj je našel modrega starca!
Povedal mu je, zakaj ga išče.
Starec mu je rekel: "Nič se ne zgodi brez vzroka in vse ima svoj pomen.
V starih knjigah piše, da je čudežni rožni grm plačilo za poštenost in dar za dobnro srce in pridne roke. In še to piše, da kdor živi v brezdelju, kdor je slep in gluh za tuje gorje, ta zaman sega po njem."
Zdaj je bilo princu vse jasno ...
Domov se je vračal truden, razcapan, toda z veselim srcem. Ni bilo več objestnega in gizdavega princa! Zdaj je z drugačnimi očmi gledal na svet!
Ko je prišel spet do njive, kjer je rasel čudežni grm, je stopil do družine, ki je tam delala in se ponudil za delo.
Za preprosto hrano in skromno ležišče je hotel delati celo leto na njivi, da odsluži tisto, ko je njivo poteptal ...
Po letu dni je za plačilo prosil le, če sme pobožati rožni grm.
Z upom in strahom se je približal ...
Zdaj pa glej čudo: največja veja se je globoko sklonila k njemu in najlepša roža mu je kar sama zdrknila v roko.
Zaslišala se je prelepa melodija in zazvenel je vilinski glas:

Srečen se je princ vrnil k svojemu očetu in mu vse povedal.
Oče je bil ponosen na sina. "Dolgo potovanje ni bilo zaman. Odprl si oči in srce, zrel mož si postal."

So to le pravljice?
Ali pa so delčki teh pravljic tudi zares v naših življenjih?
Kdaj pa kdaj se najdejo srčno dobri ljudje. Ljudje, ki res iz srca pomagajo. Ki s srcem začutijo bližnjega. Ki ne izkoristijo stiske svojega bližnjega in se nočejo okoristiti z nesrečo drugih ...
Ki se zavedajo, da je največje bogastvo ljubezen ...