Zlata škatlica

Otrokom in tudi staršem rada povem tole zgodbico:

Bila je majhna deklica, ki je iz zlatega papirja izdelovala majhno škatlico. Punčka je bila majhna in precej nerodna, pa je porabila več papirja, kot je bilo nujno. Očka je to videl in se je jezil. Rekel je, zakaj toliko porabi, papir je drag, on mora paziti na vsak evro.
Deklica je bila žalostna.
Ko je škatlico dokončala, jo je ponudila očku, rekla je: "Vidiš, očka, to je darilo zate!"
Očku je postalo nerodno. Sram ga je bilo, da se je prej jezil na svojo malo hčerko, ko pa je vendar izdelovala darilce zanj!
V zadregi se ji je nasmehnil in previdno vzel krhko škatlico v roke. Razmišljal je, kako včasih prehitro vzkipi. Otrok pa vendar potrebuje dobrohotnega očka!
Počasi je škatlico odprl. Sprva je onemel, ko je videl, da je škatlica prazna, potem se je pa spet razjezil: "Pa kaj je to? Saj darila sploh ni! Mlada dama, v takole škatlico se vendar da darilo!"
Deklica je v solzah rekla: "Očka, pa saj škatlica ni prazna! V njej je polno poljubčov zate!"
Kaj je naredil očka? Zdaj ga je bilo še bolj sram. V resnici ni videl vse ljubezni, s katero je mala deklica pripravljala darilce. Svojo deklico je objel in hvaležno sprejel škatlico, polno poljubčkov.

Včasih smo odrasli tako nerodni. Včasih ne vidimo nevidnih stvari. Na srečo obstajajo tudi besede, ki so mnogokrat kljub vsemu vez med nami ... čeprav so včasih, žal, zlorabljene ...
Naj začutimo to, kar je resnično lepo. Naj nas tisto greje tudi v dneh, ko je morda res strašno pusto in hladno ...

(Zgodbo sem nekje prebrala, že dolgo je od tega, tako da ne vem avtorja.)