Enkrat sem slišala tako simpatično misel ... o življenju, ki je kot reka ... a kaj reka ve o tem, kako potoki žuborijo, preden se hodijo vanjo tolažit do morja.
Misel je kar obtičala v meni. In razgrajala.
Misel je kar obtičala v meni. In razgrajala.
Ja, življenje je kot voda, ki nekje izvira in potem ubira svojo pot in potem - na koncu svoje poti - steče v Morje. Se vrne v svoj Mir.
Moj sin B., je enkrat glasno razmišljal o tem, da ga lahko le nekaj umre.
"Kaj če komu odrežejo roko? Potem je roka mrtva, človek je pa še živ!"
Presenetilo me je njegovo razmišljanje.
Pa kako prav ima!
Tako ljudje po malem umiramo že od začetka ... že od začetka življenja.
Vsak nov dan tukaj na Zemlji pomeni en dan bližje izteku v Morje.
Izgubimo zobe, kakšen človek izgubi kakšen prst ali ud, ledvico, oko ...
Pa vendar živi ... Ker človek ni zob, uho, oko, roka ...
Prav tako včasih po delčkih umira naša duša ... kadar se preveč hudega zgrne na človeka.
Pa vendar večina ljudi preživi - in se nauči polneje živeti - polneje kot prej.
Moj sin B., je enkrat glasno razmišljal o tem, da ga lahko le nekaj umre.
"Kaj če komu odrežejo roko? Potem je roka mrtva, človek je pa še živ!"
Presenetilo me je njegovo razmišljanje.
Pa kako prav ima!
Tako ljudje po malem umiramo že od začetka ... že od začetka življenja.
Vsak nov dan tukaj na Zemlji pomeni en dan bližje izteku v Morje.
Izgubimo zobe, kakšen človek izgubi kakšen prst ali ud, ledvico, oko ...
Pa vendar živi ... Ker človek ni zob, uho, oko, roka ...
Prav tako včasih po delčkih umira naša duša ... kadar se preveč hudega zgrne na človeka.
Pa vendar večina ljudi preživi - in se nauči polneje živeti - polneje kot prej.
(Žal kakšen človek živi vse revneje ... V duši revneje ...)
Mnogo takih smrti je v našem življenju.
Temu rečemo zorenje.
Tako tudi reko, ki ima svojo strugo, včasih kaj rani, prizadene ... popije jo sonce ... Zapustila je samo sebe prej, kot naj bi ... ni prišla do Cilja na tistem mestu, kjer je pričakovano ... ni prišla do Morja, temveč je šla naravnost k Soncu ...
Kdo ve, koliko poti je še pred menoj ... kje je moje Morje ... Kje je Sonce ... Kdove, kolikokrat še umrem, preden pride moja ura.
Si pa želim, ne glede na dolžino moje struge, da bi bila moja voda vedno pitna!
In da bi se ljudje z veseljem okopali v njej!
Mnogo takih smrti je v našem življenju.
Temu rečemo zorenje.
Tako tudi reko, ki ima svojo strugo, včasih kaj rani, prizadene ... popije jo sonce ... Zapustila je samo sebe prej, kot naj bi ... ni prišla do Cilja na tistem mestu, kjer je pričakovano ... ni prišla do Morja, temveč je šla naravnost k Soncu ...
Kdo ve, koliko poti je še pred menoj ... kje je moje Morje ... Kje je Sonce ... Kdove, kolikokrat še umrem, preden pride moja ura.
Si pa želim, ne glede na dolžino moje struge, da bi bila moja voda vedno pitna!
In da bi se ljudje z veseljem okopali v njej!
Navdušuje me Idrijca s svojo plemenito zelenino, čuti se malo sorodnosti Soči, a vendar je tako lepo samosvoja. (Vse slikce so od tam ... Voda, ki teče v škaf, pa teče pred rojstnim domom Cirila Kosmača v Slapu ob Idrijci.)
Galerija (7)
Ščepec soliZlata skrinja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
