Živa zažgana

Prebrala sem knjigo avtorice Souad Živa zažgana. Knjigo ji je pomagala napisati Marie-Therese Cuny, saj Souad ne bi zmogla, do odrasle dobe ni ne brala ne pisala.
Rodila se je na vasi v Jordaniji, kjer velja kot glavno vodilo dosledno spoštovanje tradicije. Žal je ta tradicija strašno kruta do žensk, zelo prizanesljiva pa do moških.
Ženske so od malega vzgajane tako, da ubogajo, tako da pravzaprav niti ne vedo, da bi bilo lahko drugače.
V preprostih vaseh deklice živijo odrezane od vsega življenja, le doma delajo. Ne hodijo v šolo. Ne berejo, saj ne znajo. Ne pišejo. Niti v vasi se ne družijo z vrstnicami, ne poznajo se med seboj. Tudi v trgovino ne smejo. Oblečene morajo biti tako, kot hoče oče.
Njihov edini cilj je priti nedolžna v zakon, kar morajo po poroki dokazati z rjuho s krvavim madežem. Ja, in potem seveda roditi sinove. In služiti možu.
Souad se je rodila pred približno 50 leti. Poleg nekaj deklic je bil v njihovi družini en sin. Videla je svojo mamo, ki je rodila deklico in jo zadušila. Pa ne samo enkrat. Deklice so pomenile le breme.

Ne vem, kaj se je zgodilo z dojenčicami, potem ko jih je mama zadušila. So jih kje pokopali? So jih dali psom? ... Mama se je oblekla v črno, oče tudi. Vsako rojstvo hčerke je bilo kakor pogreb. Zmeraj je mati kriva, če rodi samo hčerke. Tako je mislil oče in vsi v vasi.
Če je moral v naši vasi moški izbirati med hčerko in kravo, je izbral kravo. Oče je kar naprej ponavljal, kako nismo za nobeno rabo: "Krava daje mleko in teleta. Kaj naredimo z mlekom in teleti? Prodamo jih. Dobimo denar, se pravi, da je krava koristna. Kaj pa hčerka? Ima družina kakšno korist od nje? Nobene. /.../ Krava ali ovca je boljša od hčerke."
Prepričal nas je. Sploh pa je precej lepše ravnal s kravami, ovcami, kozami. Krav in ovac ni nikoli tepel!
Souad je bila tretja hči in po vseh pravilih so se morala dekleta poročiti okrog 15. leta, stara 20 let je bila že stara in so se ji posmehovali. Veljala je za staro devico.
Poleg tega so se morale poročiti po vrsti.
Prva sestra se je poročila, a za drugo nihče ni vprašal. Tako je Souad imela malo možnosti, da se poroči. Vedela pa je, da je nekdo po njej povprašal. In ker se je nadvse želela znebiti doma, saj je bila kljub pridnemu delu skoraj vsak dan grobo tepena od očeta, je živela od upanja, da se čimprej poroči s tistim sosedom, ki je po njej povprašal.
Tako se je zgodilo, da temu sosedu ničesar ni upala odreči, ko sta se našla na polju - vse je bilo skrivaj in se sploh ne bi smelo dogajati, saj večinoma celo neveste svojega bodočega moža še niso poznale. Souad je upala in verjela fantovim obljubam, da se kmalu poročita.
Groza jo je bilo sploh potem, ko je zanosila, sosed se je pa umaknil.
Vedela je, da je njeno življenje v rokah domačih, predvsem moških članov družine. Če je dekle čarmuta ("kurba"), jo mirno ubijejo in s tem rešijo čast družine. In tako ohranijo svoj položaj v vasi. Sicer bi ne mogli več enako živeti kot prej, sosedje bi jih izločili. Ubije jo domači moški in temu rečejo zločin iz časti, jarimat al šaraf - in zanje zločin iz časti ni zločin ... Tako ubijejo kakšno dekle celo brez dokazov, da je res "grešila". Lahko samo zato, ker ni hodila dovolj ponižno skozi vas in ni imela pogleda uprtega v tla ali ni bila v družbi matere, starejše sestre, tete.
Souad je bilo strašno strah, saj je doživela že ogromno nasilja (pretepena je, bila npr., ker je med obiranjem paradižnika - zaradi hitenja - odtrgala zelen paradižnik).
Imela je nekoč mlajšo sestro, ki je "morala narediti kaj narobe", morda je bila le prepočasna pri delu. In so starši naročili bratu, da jo ubije.
In jo je.
Kam so dali truplo? To v tistih krajih ne prestavlja problemov. Enostavno sestre ni bilo več.
Ženska je morala le odgovarjati, če je bila vprašana, vprašati pa ni smela. Čaj je morala postreči s pogledom uprtim v tla in molče ...
Kaj čaka Souad?
Oče je posumil in vrtal vanjo, toda ona je trdila, da ni noseča. A ko so bili gotovi, da je, so imeli posvet, seveda brez nje, prisotni so bili moški družine in mama. Zmenili so se, da jo svak, sestrin mož, ubije.
Ko je prala na dvorišču, je prišel svak in jo polil z bencinom ter zažgal, goreča je uspela pobegniti čez ograjo, tam so bila dvorišča strogo zaprta, da dekleta niso mogla ven, a tedaj je zbežala goreča na cesto. Peljali so jo v bolnišnico, kjer je bila brez nege, saj so čakali le, da umre.
V strašnih mukah zaradi opeklin je rodila fantka, ki so ga odnesli in ga dali v sirotišnico.
Tedaj je to ubogo dekle našla Jacqueline, ki je delala na Bližnjem vzhodu pri človekoljubni organizaciji Svet ljudi (Terre des hommes). Po bolnišnicah je iskala uboge in zapuščene otroke. Sodelovala je z mednarodnim Rdečim križem.
Za umorjena dekleta zaradi časti družine je slišala prvič po sedmih letih bivanja na Bližnjem vzhodu. Ko je tedaj prišla v bolnišnico, je v sobi našla dve zažgani dekleti, obe brez vsake nege ...
Z veliko spretnosti in ljubezni uspe Jacqueline Souad rešiti ... in uspe rešiti tudi malega fantka ... a Souad je le ena od mnogih deklet, ki jih družine obsodijo na smrt, da rešijo njihovo čast.
Tako pri njih enostavno je. A nima nobene zveze s Koranom niti s Svetim pismom.
Souad danes pričuje s svojo knjigo, živi nekje v Evropi, toda še vedno, po kakšnih 30 letih, se boji maščevanja svoje nekdanje družine - čeprav so jo pred tremi desetletji polno opeklin in pravzaprav umirajočo prepeljali v drugo bolnišnico umret - tako so rekli družini, da tako oni ne bodo imeli nobenih težav s pogrebom ... Le tako so uspeli ubogo dekle s strašnimi opeklinami rešiti - najprej jo je bilo potrebno sploh dobiti iz družine same. Še vedno se skriva za drugim imenom ...
Še en citat iz knjige, gre za njeno predavanje:
" ... ženska tam nima življenja. Dekleta pretepajo, trpinčijo, davijo, zažigajo, ubijajo. Za nas je to čisto nekaj vsakdanjega. Mama me je hotela zastrupiti, da bi "dokončala" delo mojega svaka, zanjo je bilo to normalno, spadalo je k življenju. Za ženske je to normalno življenje. Pretepejo te, normalno. Zažgejo te, normalno, zadavijo te, normalno, trpinčijo te, normalno. Krave in ovce so vredne več od žensk, kakor je rekel moj oče. Če nočeš umreti, moraš molčati, ubogati, se plaziti, se poročiti nedolžna in roditi sinove. Če ne bi na cesti srečala moškega, bi imela tako življenje. Moji otroci bi živeli tako kot jaz, moji pravnuki tako kot moji otroci. Če bi tam živela, bi postala normalna kakor mama, ki je zadušila svoje otroke. Morda bi ubila hčerko. Morda bi pustila, da jo zažgejo. Zdaj se mi zdi to grozljivo! Če pa bi ostala tam, bi ravnala enako! Še ko sem umirala v bolnišnici, sem mislila, da je to normalno. Ko pa sem prišla v Evropo, sem pri petindvajsetih ugotovila, ker sem slišala ljudi okrog sebe, da v nekaterih državah ne zažigajo žensk, da so dekleta vredna toliko kot fantje. Zame se je svet ustavil v naši vasi. /.../
Dekleta niso smela hoditi v šolo. /.../ ... da se ne bi naučile brati in pisati, za dekle ni dobro, če je preveč inteligentno. /.../ Moj brat je bil edini med dekleti, oblečen je bil, kakor so fantje tukaj (v Evropi, moja opomba), kakor v velikem mestu, hodil je k frizerju, v šolo, v kino, lahko je hodil ven. Zakaj? Ker je imel tiča med nogami! Srečo ima, dobil je dva fantka, vendar navsezadnje nima on sreče, temveč njegove hčerke. Neznansko srečo imajo, da se niso rodile!
Ustanova Surgir in Jacqueline se trudita, da bi rešili ta dekleta. /.../ Zato pričam za Surgir o zločinih iz časti, ker se še zmeraj dogajajo."

Informacije o švicarski ustanovi Surgir, ki po vsem svetu skrbi za ženske, ki trpijo zaradi zločinskih tradicij, bori se proti krivicam, ki jih tradicionalne navade povzročajo ženskam:
http://www.surgir.ch/
V knjigi je naveden tudi elektronski naslov: office@surgir.ch
Knjigo je nekje v Evropi napisala Souad konec l. 2002, v slovenščini so jo izdala Učila Tržič 2004