"Av, av, joj, kako me bolijo prsti, tako zelo ..." je stokala bolnica.
"Bom bolj previdna," je rekla Hana.
In Hana je umivala bolnici noge čisto čisto narahlo.
"Tako, pazila sem, zelo ... Da ne bi bolelo!" je rekla, ko je previdno položila nogo na posteljo, eno in potem še drugo.
Potem je vzela še kremo in narahlo masirala prste.
"Veste, sestra, da prstov pravzaprav sploh ne čutim, čisto mrtvi so," je rekla bolnica.
Hana se je začudila: "Kaj? Zelo zelo vas bolijo, ste rekli malo prej, obenem jih pa sploh ne čutite ... zdijo se vam mrtvi. Kako je mogoče to dvoje skupaj?"
"Pa res, bolijo me in hkrati jih ne čutim ... Ampak je res."
"Oja, vem, da je res! Včasih se človeku zdi, da je mrtev, da je njegova duša umrla, ko je bilo tako zelo hudo ... pa vendar ga zelo zelo boli ... čeprav se mu zdi, da je mrtev. Doživlja svojo lastno smrt, to, ko se sam sebi zdi, da je brezčuten, mrtev, zdi se mu, da ne čuti ničesar več ... in vendar čuti strašne bolečine ... torej živi, a ne! Smrt in bolečine obenem. Tako počasi umiramo sami sebi ..."
Bolničine oči pritrjujejo ...
Galerija (1)
Drobtinice kruhaBlagor žalostnim
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
