Zima v mojem otroštvu

Otroci smo imeli zimo radi le kratek čas. In ne kadarkoli.

Ko smo bili že šolarji, smo morali gaziti sneg v šolo, kilometre in kilometre. Najlepše je bilo, kadar je bilo toliko snega, da so starši dovolili ne iti v šolo - in otroci smo s ponosom potem dali učiteljici opravičilo, kjer je pisalo, da je bilo preveč snega in nismo mogli v šolo!

Naša pot je peljala po Jernejčkovem grabnu, kjer je poleg ozke ceste in potoka na vsake toliko le strmina na obe strani. In včasih se je vsulo več plazov, bilo je nevarno, posebno za nas otroke. Enkrat sem pogumno zagazila v plaz, ki se je ravno vsul, pa sem se potem tako pogreznila, da nisem mogla ven. Na srečo je bil blizu oče in me je "spulil" iz snega.

Kadar se je nasulo veliko snega, sem med potjo otresala drevesa, da jih sneg ne bi polomil. V košu sem kdaj nesla seno srnam, so pa dostikrat same prišle v naš kozolec. Živali in rastline v mrzli zimi, polni snega, so se mi zelo smilile.

Prav lahko sem si predstavljala, kako je biti zunaj dan in noč - in prav nič me ni potolažilo, da je pri divjih živalih pač tako, da so prilagojene. Prav tako se mi ni zdelo, da bi bilo drevesom pozimi prijetno. Hodila sem in ob poti otresala veje, kolikor sem jih le mogla ... To delam tudi zdaj. Da jih sneg ne bi zlomil ...

Do šole je bilo 10 km, 4 smo pešačili. Če je bilo veliko snega, včasih avtobus ni peljal. Ampak vse to je spadalo v zimsko romanco nas malih otrok.

Če avtobusa ni bilo (in pozimi ga zaradi snega večkrat ni bilo), smo veselo šli naprej še 6 km in prišli nasmejani z dveurno zamudo v šolo. Potem smo pa pogumno rekli učiteljici, da moramo že domov, da bomo šli čez območje, kjer so bili pogosto plazovi, še pri dnevu! Ma kako smo bili srečni, ko smo bili v šoli le 15 minut! Takrat nam ni bilo težko, da imamo šolo daleč!

Vajeni smo bili pešačenja, toda bil je pravi praznik, če je kdaj pripeljal kakšen avto in ustavil! Nabutali smo se noter, da je avto kar pokal! Tako se nas je enkrat peljalo v fičku poleg šoferja - enajst, dva sta stala zadaj na odbijaču!

Nekega večera nas je dohitel nekdo, ki je imel konje in zadaj vprežen voz. Kako hvaležno smo sprejeli, da smo smeli vsi zlezti na voz! Bilo je res že temno, tla so bila ledena in težko je hoditi, če moraš vse kilometre poti previdno stopati! V mrazu drgetati na vozu in se peljati nam je bilo ljubše kot se greti s hojo!

Po enem kilometru poti je imela sošolka odcep proti svojemu domu - po Škandrovem grabnu. Nihče od nas ni upal povedati kmetu, ki je vodil konje, da gre M. dol. Potem se je odločila - in skočila ... V temo, na ledena tla.

Drugi dan je ni bilo v šoli. Dolgo je ni bilo.

Pravzaprav še zdaj ne vem natančno, kaj je pravzaprav bilo tedaj. Skočila je na ledena tla in - tako so povedali kasneje - obležala. Poškodovana.

Zanimivo je, kaj vse smo se pogovarjali, toda o tem se nismo nikoli! Enkrat jo pa vprašam ... Saj sva bili vedno prijateljici!