Zgodba pravi:
Nekega starega pastirja so prosili, če pove kakšen dogodek iz svojega življenja, ki ga ne želi pozabiti.
Starec je pomislil in potem pripovedoval, da je nekoč kot mlad fant našel v gozdu mladička, ki ga je vzel k sebi in ga hranil in skrbel zanj. Mladiček je rastel in sosedje so govorili, da je gotovo volkulja, saj je mladiček vse bolj spominjal na volka. Prigovarjali so mu, naj se mladička znebi. Toda on, trmast kot je bil, je vztrajal pri tem, da mladiča obdrži. Volkuljica je bila njemu zvesta, vedno je hodila za njim ali ga čakala.
Nekoč pa se je zgodilo, da sta ga zbudila strašen hrup in renčanje, ki sta prihajala skozi okno.
Pohitel je ven in našel poklano celo čredo ovc, sredi njih v krvi je pa sedela njegova volkulja in gledala naravnost proti njemu.
Hitro je šel po puško in volkuljo ustrelil.
Ker pa ni imel kam s toliko mrtvimi ovcami, saj je bilo meso seveda še užitno, je poklical sosede, da mu pomagajo vse to pospraviti. In ko so premikali in dvigali poklane ovce, so ugotovili, da so med njimi tudi trije mrtvi odrasli volkovi.
Šele tedaj je ugotovil, da je bila njegova volkulja njemu zvesta in da je ubila tri volke.
Žal je ugotovil to prepozno.
Ovce tik pod vrhom Krna.
Kolikokrat obtožimo in sodimo, ne da bi videli več ...
Galerija (3)
Drobtinice kruhaZvestoba
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
