Zgodba o prijateljstvu

Bili sta veliki prijateljici. Lara in Pipi, imeni, ki sta ju uporabljali. Marsikaj sta si povedali. A najtežjih stvari morda le ne.
Obe sta imeli težke zgodbe za seboj.
Larini starši so se ločevali in ona je morala iti od doma, saj se je mama selila v čisto majhno sobico, kjer ni bilo prostora za vse otroke in mamo. Pri očetu pa ni smela biti. "Če spim doma, mama ponoči podstavi mizo za vrata, da mi ne bi oče kaj naredil." Pipi je čutila namig, kaj naj bi ji naredil oče, toda ni mogla doumeti, razumeti, da je kaj takega sploh mogoče.
Pipin oče je bil alkoholik. Toda Pipi o tem ni nikomur povedala, preveč jo je bilo sram. Za vedno se je vanjo zasidral dogodek, ko je oče nekje kolovratil in padel pod pot ... in še zdaj vidi klobuk, kako se kotali po bregu navzdol ... In spominja se svojih solz in posmeha sosedovih fantov, ki so vse to videli. Ne, saj to, da je oče padel pod pot, ni bilo za tiste fante nič takega, tudi njihov oče je pil in tudi razgrajal in včasih kje obležal ... a to, da so se njej udrle solze, ja, to je bila največja sramota.
Pipi nikomur ni pripovedovala svojih težkih stvari. Niti ni znala povedati, bala se je biti nadležna, bala se je tudi svoje reakcije ob teh zgodbah ... bala se je, da se bo vlil potok solz, tega pa ni želela.
Sama zase je sicer napisala kakšno pesmico, toda te bolečine je vse zaprla vase, niti dnevniku jih ni zaupala. Preveč so bolele.

Počitnice ... Komaj sta jih dočakali. Obe!
Med njima je krožilo ogromno pisem.

...
In potem pride enkrat pismo: Postala sem sestra, odslej bo ta hiša moj dom. V pismu je bila kartica, na sliki samostan. (Bila je kandidatka.)
Pipi je stisnilo! Kako je mogoče!? Nemogoče. Zdelo se ji je, da je samostan le izhod v stiski, nekam je morala iti, doma ni mogla biti. Res je Lara že prej govorila, da bo nuna, ampak vse to je bilo preveč iznenada. Tako se je zdelo Pipi.
Toda Lara je trdila, da je srečna.
A v Pipi se je zadrl trnček dvoma.

Potem se je začel spet pouk, internat se je spet napolnil.
In dekleta so spet začela z učenjem, prijateljstva so se spet preizkušala.
Pipi se je zaljubila v Larinega brata, toda on je bil nedosegljiv.
Lara je med tednom stanovala v domu in začela je hoditi z nekim fantom. Pipi je bila vsa iz sebe, saj se ji je zdelo to zelo narobe, kako more hoditi s fantom, če je pa skoraj nuna. Lara je rekla, da to ni noben problem, saj ga bo itak kmalu pustila. Pipi se je zdelo strašno, da Lara lahko tako malomarno gleda na vse to.
"Potem ga boš prizadela!"
"Pa?" Pipi ni mogla več razumeti svoje prijateljice ... Vseeno ji je, če prizadene fanta! Pa saj vendar ne more z nekom hoditi samo za hec. Pa četudi ni srečna. A trdila je, da je srečna. Nista bili več stalno skupaj, Lara je očitala Pipi, da je ne razume ...
Pipi, ki se je ukvarjala s svojimi težavami doma (za katere nihče v šoli ni vedel), ki je s težavo zbrala denar za internat, ki je vsak dan učila svoje sošolke s slabimi ocenami, je čutila, da je Lara ne razume. Kako jo bi sicer razumela, saj ona svojih težav ni mogla nikomur povedati, tudi najboljši prijateljici ne.
Kako so jo boleli Larini očitki. Ampak kako bi jo Pipi še lahko razumela? Lara je postala čisto drugačna, sploh ni bila več preprosta in skromna deklica z ideali in velikimi načrti, kot je bila prejšnje leto. Kdaj pa kdaj sta šli skupaj iz šole ali v šolo in Pipi ni več prepoznavala svoje prijateljice, ki je bila zdaj že s cigareto v ustih.
"Pa kako boš ti nuna!?"
Pipi ji ni mogla nič dopovedati. Med njima so rasle razdalje. Njuno tako lepo prijateljstvo ni bilo več nežno, toplo. Za obe je bilo boleče.

In potem sta se nekega dne vračali skupaj v internat. Bil je pust siv dan.
Lara je rekla: "Kaj bi ti naredila, če bi bila noseča?"
"A?? Noseča?" Od kje zdaj to, zakaj to sprašuje Lara, pri šestnajstih ja punce niso noseče ...
"Kaj bi naredila? Ja, imela bi otroka ... najbrž ... Zakaj si vprašala?"
"Mogoče sem ..."
Ti???? Kako, skoraj nuna si!? je kričalo v Pipi, toda vedela je, da zdaj ni več prostora za take očitke.
Lara je šla skupaj z neko družbo ... nekam ... pili so in se naj bi lepo imeli.
In njej so ponujali pijačo. In potem ... so jo posilili ... Njo, ubogega otroka brez doma.
Fantje so pripovedovali skupni znanki o tem ... kako je ležala ... kot klada ... uboga Lara ... ponižali so jo do konca ... in še pripovedovali so o tem okrog popolnoma brezčutno ...
In ona, ki je v svojem ubogem prestrašenem srcu hrepenela po ljubezni ... in ni videla drugačne možnosti, kot jo je ubrala - zaradi svoje družine ... je doživela najhujše nasilje in je zdaj bila vsa v strahu, kaj zdaj, če je noseča ...
Ni bila noseča ...

Kasneje sta šli prijateljici spet skupaj na duhovne vaje v Larin samostan in Pipi se je borila z mislijo, ali bi komu kaj namignila, da Lara ni s srcem tam, da najbrž to ni prava pot zanjo.
Po dolgem odločanju je omenila duhovniku. Samo to, da se ji zdi, da ni to pravi dom za Laro. Da ni srečna tam. Duhovnik se je zavzel, pogovoril se je z nuno, ki je bila odgovorna za kandidatke in tako se je Lari odprla razumevajoča pot ven.
In tako je Lara spet postala navadna najstnica, čeprav z veliko veliko rano.
Nikoli več ni bilo tako, kot je bilo prej.