Zgodba o (ne)strpnosti

Le kako bi 12-letnim učencem predstavila ta problem? je razmišljala učiteljica. Družino, take in take družine. Homoseksualne zveze, ali imajo pravico do otroka ...
Na začetku ure je prebrala zgodbico o vrtčevskem otroku, ki je imel dve mami - in zaradi tega nobenih težav z vrstniki. Otroci so lahko razumeli, da ima otrok dve mami in nobenega očeta.
"In veste," je učiteljica povedala, "da obstajajo homoseksualni pari, ki nimajo otrok, radi bi jih posvojili. Enim ljudem se to zdi prav, drugim narobe. Kaj pa vi mislite o tem? Razmislite in se odločite!"
Učenci so razmišljali, vsak zase.
"Želim vedeti, kako se vam zdi prav. Tisti, ste za to, da homoseksualni pari lahko posvajajo otroke, stopite na to stran," je nakazala z roko, "tiste, ki ste proti temu, pa stopite na drugo stran!"
Učenci so vstali in se začeli razvrščati. Počasi se je pokazalo, da je bila za to, da homoseksualni pari lahko posvajajo otroke, večina učencev.
Na nasprotni strani učilnice so stali le trije učenci.
Učiteljica je rekla: "Zdaj se pa soočite. Povejte drug drugemu, zakaj tako mislite! Prepričajte nasprotno stran, da imate prav!"
Obe strani sta iskali "dokaze" za svoj prav.
"Zakaj vi nočete? Ali ne privoščite, da imajo otroke tisti, ki si jih želijo?" je rekel fant iz večinske skupine.
"Jaz želim, da bi bilo otrokom lepo, da bi jih nihče ne zafrkaval. Tako kot mene zafrkavate, ker sem majhna," je rekla deklica v manjši skupini.
"Ja, kdo bo otroke zafrkaval, ti, vi?" so začeli večinski.
"Ne, ne mi," so se zagovarjali manjšinci.
Tako so se nekaj časa pregovarjali.
"Mi smo strpni, vi pa niste!" je ugotovila večja skupina.
Učiteljica je sedaj posegla vmes: "Zdaj pa spet premislite, ali se vam zdi prav, da homoseksualni pari posvajajo otroke, ali ne - in se postavite ponovno v skupino, ki je "za", ali v skupino, ki je "proti"."
Zgodil se je en sam premik. En učenec iz manjše skupine je zapustil svoje mesto in se pridružil večji skupini. V manjši sta ostala le dva učenca.
Potem je bilo šolske ure kmalu konec ...
Učenci so odhajali. Učiteljica je gledala za njimi.
Ali sem jih česa naučila? se je vprašala. Ali bodo zdaj bolj strpni? Bodo sprejemali drugačne?
Pred seboj je videla manjšo deklico, ki je bila večno deležna opazk.
In slišala je smeh nekaterih iz večje skupine: "Mi smo strpni, vi pa niste strpni!" Bolel jo je ta smeh ...

Zgodba je po resničnem dogodku, v osnovi je čisto resnična.

Toliko se govori o sprejemanju drugačnih in o strpnosti, vendar mnogokrat nestrpni poučujejo druge o strpnosti.