Zgodba o nastanku kokosovega oreha

Zgodba s Salomonovih otokov pripoveduje o dveh bratih sirotah, ki sta po smrti staršev ostala sama na majhnem samotnem otoku. Starejši brat je skrbel za mlajšega. Preživljala sta se z ribolovom. Tako sta nekoč spet lovila ribe in ko sta bila na odprtem morju in se začela s polnim čolnom rib vračati domov, sta opazila plavut morskega psa. Da bi se rešila, sta začela metati v morje ribo za ribo.
In ko sta tako zmetala v vodo ves ulov, je starejši brat, ki je spoznal, da se oba ne bosta mogla rešiti, naročil mlajšemu, da naj ga ubije in potem kos za kosom zmeče v morje, da nasiti požrešno žival. Le glavo naj ohrani in jo potem na kopnem zakoplje v zemljo.
Mlajši brat se je jokaje upiral, toda starejši brat je vztrajal, da mora preživeti mlajši brat. Slednjič je mlajši naredil tako, kot je starejši brat hotel, da naredi.
Potem je med divjim veslanjem metal kose bratovega telesa v morje in ko je priveslal do obale, je bila v čolnu le še bratova glava.
Žalostno jo je zakopal v zemljo blizu doma.
Kasneje je opazil, da je iz groba začelo gnati drevo. Postajal je ob grobu, mislil na brata in hrepenel po tem, da bi brata vsaj kdaj še videl, se zazrl v njegov obraz ...
Na drevesu so zrasli sadeži. Odtrgal je neznani sadež in začel odstranjevati vlakna, ki so ga ovijala.
Potem je opazil tri vdolbine v sadežu. Pozorno si jih je ogledoval in naenkrat je opazil, da s sadeža vanj zrejo bratove oči in usta. Od sreče, da spet vidi ljubljenega brata, je zajokal.
Potem je poskusil mleko in meso tega novega sadeža. Bil je očaran.
Dolgo je hvaležno razmišljal o sadežu in potem je spoznal, da mu ni brat rešil življenja le tedaj pred morskim psom, temveč da mu ga rešuje tudi sedaj ... s sadeži ... Daje se mu po hrani!
Tako je mlajši brat vedel, da ga starejši brat nikoli ne bo zapustil!
Ljudje, ki so zvedeli za novi sadež, so mu dali ime "lamas" - glava, ki je obrodila sad.

Zgodba se mi je najprej zdela strašna.
A potem sem začela misliti na to, kako se daje vsaka mama že v nosečnosti za svojega otroka. Kako otrok more živeti po njej. Iz nje. Kot drevo iz zemlje.
In potem, ko mama doji svojega otroka, mama postane hrana ...
Postati hrana ...
Zgodba da misliti tudi meni, tudi kristjanom ...
Prav tako se je za nas žrtvoval/daroval sam Božji sin ... To se je zgodilo konkretno v začetku aprila okrog leta 30. A ne samo tedaj. Božji Sin se nam daje v hrano tudi sedaj. Pretresljivo in ganljivo ...
In hvaležno.

Ta prispevek je nekakšno nadaljevanje prispevka: Če ne bi bil kristjan ...
V prejšnjem prispevku razmišljam o tem, da se ne bi smeli žreti (med seboj), v tem pa podajam možnost dati se v hrano. Sam se dati. Prostovoljno se dati, svobodno.
Kar je pač nasprotno od tega, da nekoga "požrem" ali nekdo požre mene proti (moji) volji.

Zgodbo, ki sem jo "povedala", je zapisal Drago Ocvirk, ki ima silno rad Salomonove otoke in njihove prebivalce!
Kokosova palma.
Kokosov oreh