Zgodba o krstu

Reanimacija.
Kot bi jo nekdo zarezal z nožem, je začutila to besedo.
Reanimacija! Kaj je z njeno malo punčko? Zakaj se to dogaja?
Kaj sploh se dogaja?
Novorojenčica je bila vsa v cevkah. Z zaprtimi očkami je mirno dihala.
Zdaj.
A kot je pisalo na temperaturnem listu, so se pred eno uro borili za njeno življenje.
Jana je vsa bleda stala ob inkubatorju, skozi prozorno steno je gledala droben obrazek svoje male hčerke. Ubogo malo telesce. Uboga deklica.
Najraje bi odprla lopute in odtrgala novorojenčico z vseh tistih cevk in zbežala z njo daleč ... daleč ....
Hipen vzgib, bil je tako močan, da se je komaj premagala.
Toliko mesecev je malo dete nosila v sebi, na varnem, zaupala je, da bo vse dobro z njim. Neizmerno srečna ga je nosila, se zavedala, kako lepo je, ko ga ima lahko prav vedno s seboj.
In potem ... kar naenkrat, prej kot je bilo napovedano, se je začel porod. In rodilo se je drobno detece, tako drobno in majhno. In ni znalo dobro dihati, so rekli. In srček ne dela dobro, so rekli. Malo dete je bilo vijoličaste barve, mudilo se je, hitro so ga odpeljali v intenzivno enoto.
Njeno malo punčko.
In zdaj stoji Jana ob inkubatorju, skozi prozorno steno gleda svojo malo deklico. Minca vsa drobcena in nebogljena spi ... Spi? Kako se počuti? Kaj čuti? Jo bolijo tiste cevke? Jo je strah? Jo je groza, ko je ločena od svojega zavetja, mame?
Kaj bo z njo? Kaj če ji srček spet neha biti?
Jano je stiskalo od groze.
Svojemu otroku je želela vse najboljše, a zgodilo se je tole. Prezgodnji porod, hialine membrane, zastoj srca.
Kaj če se srček spet ustavi? Če Minca ... umre?
Strah jo je bilo že samo te misli. Kot da bi misel lahko povzročila smrt.
Pa vendar si je morala počasi priznati te misli.
Kaj lahko naredi za svojo punčko?
Jo krsti?
Že kot otroka so jo naučili, da če je otrok v smrtni nevarnosti, ga lahko krsti kdorkoli - ki veruje. Zato, da pride v nebesa.
Kaj bi pomenilo, če bi hčerko krstila? Pa ja ne, da je čisto obupala in da ne verjame več v Minčino preživetje? To je bilo najhujše. Kajti Mince ni bila pripravljena izgubiti za nobeno ceno.
Za nobeno?
O, kako je bilo težko.
Borila se je sama v sebi s svojimi mislimi. S tem, da otroka hoče imeti, in s tem, da ga vendar zaupa, prepusti božjemu varstvu ... in končno je tiho oblikovala plaho misel, naj se zgodi, kar bo za deklico najbolje ...
Ali je pripravljena na to, da hčerko izgubi? Tako pričakovano hčerko, ljubljeno od začetka?
Ne, ni pripravljena.
Pa vendar ...
Borila se je v sebi: "Ljubi Bog! Povej mi, kaj naj naredim! Daj, da Minca živi! Prosim te!"
Pot je tekel po njej, v njej se je bil boj.

Tedaj je naenkrat obstal čas. Bolniško sobico je zajel popoln mir. Bilo je, kot bi bil poseben praznik.
Pa saj je bil!
Jana je čutila, da se je zgodilo nekaj velikega.
Bog je z njima!
Zdelo se ji je, da se je odprlo nebo ... da čuti božji objem.
Morda je tedaj Stvarniku na poseben način predala svojega malega otroka. Mu ga zaupala. V vednosti, kako je sama nemočna, nebogljena. In v vednosti, da Minca ni njena last. Je njen ljubljeni otrok, a vendar ni njena last.
S krstom je Bogu povedala, da se zaveda in sprejema, da je njena mala deklica tudi božji otrok, ni samo otrok svojih zemeljskih staršev.
Mir tistega posebnega dne je potem napolnjeval srce mlade mame tudi naslednje dni, še precej težkih dni je bilo, preden je Minca preživela najhujše. Bila je stara že skoraj en mesec, ko se je prvič pestovala pri svoji mamici. Jana nikoli ne bo tega pozabila. Prav tako ne bo nikoli pozabila, kako je potem Minca prvič pila pri njej, stara šest tednov. Ne, takih stvari se nikoli ne pozabi!
In potem skoraj dva meseca po rojstvu je Minca "šla" domov!
...
Ko je Jana šla do župnika, da pove za krst in da se opravi še drugo, kar sicer spada k obredu krsta (sveča - luč, belo oblačilo, maziljenje), je povedala župniku: "Krščena je sicer že bila. Sama sem jo krstila. Bila je v smrtni nevarnosti."
Pričakovala je razumevanje. Toda ne!
Iz župnika je planilo: "Pa kako si to naredila?"
Jana je obstala. Kako sem to naredila? Naj razložim, kako sem odprla pipo, ujela malo vode v dlani, kako sem prišla s čisto malo vode do Mince, kako sem jo s tisto malo vode komaj zmočila (ampak saj nisem mogla drugače!), kako me je skrbelo, če je vse to prav, če sem naredila vse prav ...?
Molčala je. Ni povedala svojih misli, svojih skrbi, svojih pomislekov.
Sploh pa ne tega, da se je spraševala, če je njena vera dovolj velika, da bo krst veljaven.
Kako naj to pove duhovniku, ki ne kaže, da bi skušal razumeti? Ki kaže, kako so mu pomembna pravila.
Onemela je.
Duhovnik je čakal, toda Jana ni nič več povedala. Usta so onemela. Zamalo se ji je zdelo, da ji ne verjame; navsezadnje so jih pri verouku učili, kako se krsti. Kakšen je preprost obrazec.
Potem je duhovnik določil datum, ko bo pogojni krst.
In potem so bili nekega dne v cerkvi, da bo Minca pogojno krščena ... in duhovnik je oblil Minčino glavico in rekel: "Minca, če nisi bila krščena, te jaz krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha." In zgodilo se je še vse ostalo. Bil je praznik. Seveda je bil. Prišli so skupaj sorodniki, prijatelji, praznovali so.
Ampak vseeno ni bil pravi praznik. V Janinem srcu je ostalo nekaj grenkobe.
Tisto vprašanje: "Pa kako si jo krstila?!?" je kar vrtalo. Ali je bil njen krst veljaven? Ali ima dovolj vere? Ali je krst veljaven samo zaradi vere? Ali je veljaven predvsem zaradi pravilno izpeljanega obreda? Ali je potrebno oboje?
Ali je v njej sploh vera?
Kaj je vera?
Ali so to predpisi?
Kaj pa, če ne čuti tako, kot čutijo morda drugi?
Če ne veruje tako, kot morda verujejo drugi?
Vprašanje je ostajalo vedno živo.
Potem pa je enkrat čez leta naletela na nekega duhovnika in mu vse to povedala. Prav vse. O samem krstu v bolniški sobici. In potem o svojih vprašanjih in skrbeh. O tem, kako jo je bilo groza odpovedati se otroku. Kako jo je bilo strah, da otrok umre. Kako jo je zasliševal župnik glede obreda. O tem, kaj je čutila. In zakaj mu ni pojasnjevala, kako je krstila.
In ko je pripovedovala o tem, jo je objelo nekaj posebnega! Začutila je prav tisto vzdušje, prav tisto iz bolniške sobice, tisto, ko je obstal čas ... tisto, kar je tedaj začutila kot nebesa ... Res, vedno je bila prepričana, da so bila tedaj v bolniški sobici sama nebesa!
Preblisnilo jo je: Bil je pravi krst! Nič mu ni manjkalo! Tam so bila res nebesa, bil je Bog. Sprejel je mojo stisko in mojo daritev.
In ta duhovnik ob njej je rekel: "Ne skrbite! Bog je dober, Bog je sprejel. Seveda ste prav krstili!"
Kako je naenkrat postalo vse enostavno.
Z mirnim srcem se je potem le hvaležno spominjala tistega krsta v bolniški sobici.
V krstnem listu je res zapisan drug datum, pa saj je vseeno. Ona verjame v tisti datum, ko je živo začutila nebesa!

In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Jn 8,32