Zgodba o jabolku
Zgodba, ki sem jo že večkrat slišala, pravzaprav sem ohranila v srcu le njeno središčno misel, vse drugo bo zdaj morda napisano čisto na novo
Zgodba, ki sem jo že večkrat slišala, pravzaprav sem ohranila v srcu le njeno središčno misel, vse drugo bo zdaj morda napisano čisto na novo:
Babici je v vrtu dozorelo silno lepo rdeče jabolko. Bilo je lepo okroglo in zelo dišeče. Bilo je prav posebno. Odtrgala ga je in vzela v roke. A preden je ugriznila vanj, si je rekla: "Škoda je pojesti tako lepo jabolko! Dala ga bom nekomu, da mu naredim veselje!"
In ko je prišla na obisk njena hčerka, je v trenutku dozorela odločitev: "Dala ga bom hčerki! Prav zanjo bo, ko je tako lepo!"
Hčerka ga je z veseljem vzela, a kasneje je prav tako kot njena mama razmišljala, da je jabolka škoda, da bi ga kar pojedla.
"Tako lepo je, lahko nekoga drugega razveselim!" In doma ga je dala svojemu možu.
"Na, dragi!" mu ga je ponudila.
"Glej, kako lepo je, pri moji mami v vrtu je zraslo. In jaz bi rada, da je tvoje!"
Mož je vzel v dlani jabolko, ga dolgo vohal - kako je dišalo! - in pomislil, da ga sam ne bi pojedel.
Le komu bi ga dal?
Kaj pa, če ga da sinu, ki se je prejšnji dan učil za šolo precej pozno v noč. Potrebuje vitamine.
In mu je dal jabolko.
Sin je jabolko sprejel in že skoraj zagrizel vanj, a se je premislil. Skozi okno je videl svojega prijatelja in mu rekel: "Glej, kako lepo jabolko! Hočeš?"
Prijatelj je spretno ujel jabolko in ko je opazil sestrico, ki mu je prihajala nasproti, se je odločil, da jabolko da njej.
"Na!" ji je ponudil. Sestrica je to res posebno jabolko hvaležno sprejela in veselo stekla proti domu. A preden je zasadila male zobke v jabolko, se je spomnila na prijazno staro teto, ki jo zmeraj tako prijazno ogovori, kadar gre mimo njene hiše.
"Njej bom dala jabolko!" se odloči in se s skirojem odpelje na drug konec vasi.
Od daleč je videla staro ženo v njenem vrtu.
"Na! To je zate!" ji je zaklicala že od daleč.
Poteze na ženinem starem obrazu so se omilile, ko je prihajala deklica k njej. In v očeh so se zasvetile solze, ko je prepoznala jabolko, ki ga je prej sama podarila hčerki ...
"Najbolje bo, da ga kar razdeliva," je rekla babica in šla po nož. Jabolko je narezala na koščke ... Kako je zadišalo!
In ko je prišla na obisk njena hčerka, je v trenutku dozorela odločitev: "Dala ga bom hčerki! Prav zanjo bo, ko je tako lepo!"
Hčerka ga je z veseljem vzela, a kasneje je prav tako kot njena mama razmišljala, da je jabolka škoda, da bi ga kar pojedla.
"Tako lepo je, lahko nekoga drugega razveselim!" In doma ga je dala svojemu možu.
"Na, dragi!" mu ga je ponudila.
"Glej, kako lepo je, pri moji mami v vrtu je zraslo. In jaz bi rada, da je tvoje!"
Mož je vzel v dlani jabolko, ga dolgo vohal - kako je dišalo! - in pomislil, da ga sam ne bi pojedel.
Le komu bi ga dal?
Kaj pa, če ga da sinu, ki se je prejšnji dan učil za šolo precej pozno v noč. Potrebuje vitamine.
In mu je dal jabolko.
Sin je jabolko sprejel in že skoraj zagrizel vanj, a se je premislil. Skozi okno je videl svojega prijatelja in mu rekel: "Glej, kako lepo jabolko! Hočeš?"
Prijatelj je spretno ujel jabolko in ko je opazil sestrico, ki mu je prihajala nasproti, se je odločil, da jabolko da njej.
"Na!" ji je ponudil. Sestrica je to res posebno jabolko hvaležno sprejela in veselo stekla proti domu. A preden je zasadila male zobke v jabolko, se je spomnila na prijazno staro teto, ki jo zmeraj tako prijazno ogovori, kadar gre mimo njene hiše.
"Njej bom dala jabolko!" se odloči in se s skirojem odpelje na drug konec vasi.
Od daleč je videla staro ženo v njenem vrtu.
"Na! To je zate!" ji je zaklicala že od daleč.
Poteze na ženinem starem obrazu so se omilile, ko je prihajala deklica k njej. In v očeh so se zasvetile solze, ko je prepoznala jabolko, ki ga je prej sama podarila hčerki ...
"Najbolje bo, da ga kar razdeliva," je rekla babica in šla po nož. Jabolko je narezala na koščke ... Kako je zadišalo!
Tole zgodbo rada uporabim pri verouku, kako veličastna je, ko vsak zaigra svoj del in zgodbo tako priredimo, da je čisto vsak junak v zgodbi. Na koncu ure vključimo pa še starše. :-)
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
