Zgodba o človekovi pesmi
Nekje v vzhodni Afriki je pleme, kjer za rojstni dan otroka ne štejejo dne, ko se je fizično rodil, prav tako ne dan spočetja, kakor je
Članom tega plemena datum rojstva pomeni trenutek, ko je otrok prvič prišel kot misel v materin razum in željo. Ko se mati zave želje, da bi spočela otroka s točno določenim očetom, gre iz vasi in sede pod drevo. Tam sedi in posluša, dokler ne zasliši pesmi otroka, za katerega upa, da ga bo spočela.
Ko jo enkrat zasliši, se vrne v vas in nauči očeta, da jo bosta lahko skupaj pela, ko se bosta ljubila in tako povabila otroka, da se jima pridruži. Ko je otrok spočet, jo poje otroku, ki ga nosi v maternici. Nato pesem nauči starejše ženske in babico v vasi, da bo otrok skozi porod in v čudežnem trenutku rojstva, pozdravljen s prav to pesmijo.
Po rojstvu se pesem novega člana naučijo vsi vaščani, zapojejo jo otroku vsakič, ko pade ali se rani. Pojejo jo v trenutkih zmage, v ritualih in inicijacijah.
Ta pesem postane del poročne ceremonije, ko otrok odraste, in ob koncu življenja se njegovi ali njeni dragi zberejo ob smrtni postelji in zadnjič zapojejo to pesem.
........
Danes sem se spomnila na to zgodbo ... ko v srcu nosim misli na zemeljsko slovo od zelo mladega človeka. Mu bomo zapeli njegovo pesem, ko bomo popoldne skupaj - ob pokopu - z mislijo nanj, na mladega fanta na - po naših človeških merilih - pragu življenja?
Kako mu želim, da v večnosti sliši utripe ljudi, ki jim je bil zelo blizu.Njegovim najbližjim želim, da zmorejo izraziti svojo neskončno žalost in da čutijo pristno tolažbo v tem strašnem dogajanju ... Vem, ni mogoče razumeti, zakaj ... A samo to dejstvo ostaja, da se ne da zavrteti časa nazaj in ničesar narediti drugače, kot je bilo narejeno ... Naj ostaja to, kar je bilo res med vami ... radi ste se imeli ... in imejte se radi tudi zdaj, ko eden od vas ni več fizično z vami ... V srcih pa bo vedno ...
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
