Žena z zaprtimi očmi.
Hano preblisne spomin na neko knjigo s tem naslovom.
Pred njo je na postelji ... Žena z zaprtimi očmi.
Ne sprejema bolezni, ne sprejema okolice.
Zaprla je oči, kot jih zapre otrok: Ni me!
Hana se gospe dotakne, pravi: "Zdaj se bova umili ... Preoblekli ... Posteljo urediva ..."
Zdi se ji, da se gospa dela, da spi ... Ker ne želi kontakta.
Prav.
Hano preblisne spomin na neko knjigo s tem naslovom.
Pred njo je na postelji ... Žena z zaprtimi očmi.
Ne sprejema bolezni, ne sprejema okolice.
Zaprla je oči, kot jih zapre otrok: Ni me!
Hana se gospe dotakne, pravi: "Zdaj se bova umili ... Preoblekli ... Posteljo urediva ..."
Zdi se ji, da se gospa dela, da spi ... Ker ne želi kontakta.
Prav.
Hana gospo mirno in pozorno uredi.
Kasneje so pri bolnici drugi.
Ko stopi Hana proti večeru spet v sobo, ima žena odprte oči. Ni več žena z zaprtimi očmi, pomisli.
"O, saj ste budni! Zdaj vas pa vidim v oči!" se ji nasmeje.
"Nikoli vas še nisem videla!"
"Niste, ste imeli zaprte oči. Zjutraj sem vas jaz uredila za čez dan."
"Nikoli vas še nisem videla!" trdo nadaljuje bolnica.
"Zdaj me vidite. Tukaj sem, da vam pomagam ... preoblečem vas ... Zamenjati bo potrebno plenico ..."
"Najprej me poslušajte!"
"Prav!"
"Nisem še končala! Poslušajte me!" gospa povzdigne glas.
"Prav!"
Vidi, da gospa potrebuje to. Potrebuje predvsem, da jo kdo posluša. V znak, da jo razume, sede na stol ob postelji. Tako pokaže, da si ji preveč ne mudi.
"Povejte!"
"Poslušajte me!" zaukaže spet gospa.
Hana se zadrži, da nič ne reče, samo široko se ji nasmeje in čaka.
Bolnica jo preiskuje.
"Pamet je v glavi in ne sledi vedno srcu. Razumete to?"
"Ja!"
"Poslušajte! Lahko vidimo marsikaj, ampak noter v glavo ne vidimo. Razumete to?"
"Mislim da."
"Ne vem, ne vem, če razumete."
Gospa jo preiskuje. Sestra se zaveda tega. Prav. Izgubiti nima kaj. Delala se ne bo, da je nekdo, ki vse razume. Morda je pač ne.
"No, posebno brihtna nisem, ampak mislim, da razumem vašo misel," smeje se reče sestra.
Še kako se zaveda, da bolnica potrebuje, da je slišana. Morda potrebuje predvsem to. Zdaj opazi hudomušen nasmešek v kotičkih bolničinih ust ... in zdi se ji, da so tudi iskrice v očeh!
"Počutim se kot pilot, ki ga zaslišuje Mali princ."
Ja, res so iskrice v očeh. Kontakt je vzpostavljen!
Vstopi sin.
"Ste preoblekli mamo?"
"Ne še ... Sva se zaenkrat samo pogovarjali ..."
"Toliko časa?"
"Ja, toliko časa. Pa saj danes je praznik."
Tudi to je potrebno. Včasih je pogovor več vreden kot popolnoma suha plenica.
In čisto drugače bo zaupati golo telo rokam človeka, ki je tudi človek in ne samo "strokovno osebje".
Življenje ...
"O, saj ste budni! Zdaj vas pa vidim v oči!" se ji nasmeje.
"Nikoli vas še nisem videla!"
"Niste, ste imeli zaprte oči. Zjutraj sem vas jaz uredila za čez dan."
"Nikoli vas še nisem videla!" trdo nadaljuje bolnica.
"Zdaj me vidite. Tukaj sem, da vam pomagam ... preoblečem vas ... Zamenjati bo potrebno plenico ..."
"Najprej me poslušajte!"
"Prav!"
"Nisem še končala! Poslušajte me!" gospa povzdigne glas.
"Prav!"
Vidi, da gospa potrebuje to. Potrebuje predvsem, da jo kdo posluša. V znak, da jo razume, sede na stol ob postelji. Tako pokaže, da si ji preveč ne mudi.
"Povejte!"
"Poslušajte me!" zaukaže spet gospa.
Hana se zadrži, da nič ne reče, samo široko se ji nasmeje in čaka.
Bolnica jo preiskuje.
"Pamet je v glavi in ne sledi vedno srcu. Razumete to?"
"Ja!"
"Poslušajte! Lahko vidimo marsikaj, ampak noter v glavo ne vidimo. Razumete to?"
"Mislim da."
"Ne vem, ne vem, če razumete."
Gospa jo preiskuje. Sestra se zaveda tega. Prav. Izgubiti nima kaj. Delala se ne bo, da je nekdo, ki vse razume. Morda je pač ne.
"No, posebno brihtna nisem, ampak mislim, da razumem vašo misel," smeje se reče sestra.
Še kako se zaveda, da bolnica potrebuje, da je slišana. Morda potrebuje predvsem to. Zdaj opazi hudomušen nasmešek v kotičkih bolničinih ust ... in zdi se ji, da so tudi iskrice v očeh!
"Počutim se kot pilot, ki ga zaslišuje Mali princ."
Ja, res so iskrice v očeh. Kontakt je vzpostavljen!
Vstopi sin.
"Ste preoblekli mamo?"
"Ne še ... Sva se zaenkrat samo pogovarjali ..."
"Toliko časa?"
"Ja, toliko časa. Pa saj danes je praznik."
Tudi to je potrebno. Včasih je pogovor več vreden kot popolnoma suha plenica.
In čisto drugače bo zaupati golo telo rokam človeka, ki je tudi človek in ne samo "strokovno osebje".
Življenje ...
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
