Zemlja diha! (In zalivanje vrta)
Zemlja diha! Ta misel se me je globoko dotaknila!
Zemlja diha! Ta misel se me je globoko dotaknila!
V rokah sem imela eno od knjig o vrtnarjenju, sploh se ne spomnim avtorja ... polistala sem jo samo tako malo za občutek, kako izgleda knjiga od znotraj. Za več ni bilo časa.
Odprlo se mi je tam, kjer je pisalo o zalivanju.
Avtorica (zdi se mi, da je ona!) je napisala, da pri njih (skorajda) niso zalivali, a pridelek so imeli lep.
O, zanimivo. Jaz pa sem hodila in hodim včasih celo predvsem zato na svoj skoraj 100 km oddaljeni vrt, da zalijem žejne rastline!
Rada zalivam, zelo rada, veselim se tega, saj zalivanje doživljam zelo konkretno: vračam življenje v uvele rastline.
A vendar ni moj interes, da zalivam dan za dnem po uro, dve.
Torej ni čudno, da se me je tisto o zalivanju, ki ni potrebno, zelo dotaknilo!
Naredila sem sicer tudi zastirko, ki pomaga ohranjati vodo v zemlji, hkrati pa tudi počasi gnoji. Žal je zastirka lahko prijazen dom za razne nezaželjene goste, škodljivce.
V knjigi piše nekako takole: Nismo zalivali, pač pa smo se držali tega, da smo okopavali in pleli oz. opravljali razna taka dela na vrtu v suhem obdobju samo popoldne.
Ja, tako!
Avtorica pravi, da zemlja diha, prav tako diha, kot diha katerikoli organizem. Verjamem, zemlja je živa!
In tako če plevemo ali okopavamo dopoldne, iz zemlje bolj izhlapeva voda, kot če ne bi nič počeli.
Nasprotno pa popoldne zemlja, po kateri "brskamo", potegne vodo vase!
Na ta način torej lahko zemlji pomagamo, če je obdobje suho, okopavamo popoldne, da zemlja vdihne tekočino (je pa tedaj težje delati!) ... A če je zemlja premokra, potem delamo na njej dopoldne, da zemlja lažje izdiha odvečno vodo!
No, od kar to vem, se po tem ravnam. Razen izjemoma.
V rokah sem imela eno od knjig o vrtnarjenju, sploh se ne spomnim avtorja ... polistala sem jo samo tako malo za občutek, kako izgleda knjiga od znotraj. Za več ni bilo časa.
Odprlo se mi je tam, kjer je pisalo o zalivanju.
Avtorica (zdi se mi, da je ona!) je napisala, da pri njih (skorajda) niso zalivali, a pridelek so imeli lep.
O, zanimivo. Jaz pa sem hodila in hodim včasih celo predvsem zato na svoj skoraj 100 km oddaljeni vrt, da zalijem žejne rastline!
Rada zalivam, zelo rada, veselim se tega, saj zalivanje doživljam zelo konkretno: vračam življenje v uvele rastline.
A vendar ni moj interes, da zalivam dan za dnem po uro, dve.
Torej ni čudno, da se me je tisto o zalivanju, ki ni potrebno, zelo dotaknilo!
Naredila sem sicer tudi zastirko, ki pomaga ohranjati vodo v zemlji, hkrati pa tudi počasi gnoji. Žal je zastirka lahko prijazen dom za razne nezaželjene goste, škodljivce.
V knjigi piše nekako takole: Nismo zalivali, pač pa smo se držali tega, da smo okopavali in pleli oz. opravljali razna taka dela na vrtu v suhem obdobju samo popoldne.
Ja, tako!
Avtorica pravi, da zemlja diha, prav tako diha, kot diha katerikoli organizem. Verjamem, zemlja je živa!
In tako če plevemo ali okopavamo dopoldne, iz zemlje bolj izhlapeva voda, kot če ne bi nič počeli.
Nasprotno pa popoldne zemlja, po kateri "brskamo", potegne vodo vase!
Na ta način torej lahko zemlji pomagamo, če je obdobje suho, okopavamo popoldne, da zemlja vdihne tekočino (je pa tedaj težje delati!) ... A če je zemlja premokra, potem delamo na njej dopoldne, da zemlja lažje izdiha odvečno vodo!
No, od kar to vem, se po tem ravnam. Razen izjemoma.
Res je, da tudi ne zalivam vsak dan. Tudi v zelo suhem ne. Skušam pa zaliti izdatno. Tako morajo rastline pognati globlje korenine.
Tega ne počnem tudi zato, ker mislim, da imajo tudi rastline kakšna navade. Če bi jih jaz zalivala en teden ali dva vsak dan, potem pa dva tedna nič, bi bilo strašno. Tako pa presledki "suše" (lakote) gotovo pomenijo manjše zlo. Pomagam pa rastlinam tudi z zastirko in gosto zasaditvijo in tudi z zelenim gnojenjem, zasajanjem hitro rastočih rastlin, ki gnojijo tla.
V mojem vrtu je polno življenja.
Galerija (1)
Mati NaravaMati ZemljaGredica
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
