Toda zdaj je vendar že bil čas, da se dete rodi, da otroček zapusti varno notranjost njenega trebuha. Da odide iz nje. Čas, da se njuni življenji nekoliko ločita. Komaj že čaka, da vzame lahko v roke svojega otročička. Zdi se ji, da je fantek. A saj ni pomembno. Le da bi se vendar že rodil! Če se porod dolgo vleče, ni dobro. Ne zanjo, ne za dete.
Vztrajno je hodila po hodniku in upala, da bodo popadki vendar opravili svojo vlogo do kraja.
"Gospa, greva v posteljo!" ji je rekla babica Jasna.
"Joj, ne še!" je vzdihnila Mateja. Strah jo je bilo ležanja.
"Moram preveriti, kako je z otrokom," je prijazno nadaljevala babica.
"Oh ja, res je," se je strinjala Mateja in s težavo lezla v posteljo. Čakala je med popadkom, naslonjena na posteljo ... "Dihajte!" ji je naročila babica. Vdih, globok vdih ... tak, da je napihnil trebuh kot balon ... da je dete imelo malo več prostora in malo več zraka ... Izdih ... še še.
Joj, zakaj tako boli, je pomislila. Vedno je del, ki je res težak.
"Lezite na bok!" je rekla babica. S težavo se je obrnila. Pred njo je počival ogromni trebuh ...
Otroček moj, kako ti je notri? Pridi ven, ga je tiho poklicala. In pobožala trebuh.
Joj, kako boli.
Tedaj je začutila na križu rahel dotik, dotik dlani ... čisto rahel .... Komaj ga je čutila. A bil je neizmerna tolažba, bil je, kot bi jo ovilo nekaj toplega, mehkega ... bil je res zdravilen. Bolečine so se omilile. Postale so znosne. Obvladljive.
Kako laže je zdaj sodelovala s popadki. Kako lažje je sedaj poslušala navodila babice, kaj naj naredi!
"Obrnite se na drug bok. Dihajte."
Tista dlan, ki se je udomačila na njenem križu, je bila nekaj neizmerno dobrega. Odrešilnega, tolažilnega.
Če se je roka za trenutek odmaknila, ker je babica morala narediti kaj drugega, je zahrepenela po njej.
In potem so prišli čisto zadnji popadki in malo dete se je rodilo.
Mali fantek je počival na njenem trebuhu, zdaj posteljice zanj ni več v njej, temveč na drugi strani trebuha, je pomislila. Neizmerna sreča jo je preplavljala, ko je lahko s svojimi dlanmi mehko objela dete, iz nje rojeno.
Njene dlani na malem fantku. In hvaležen spomin na babičine dlani prej na njenem križu.
"Babica, vaše roke so čudežne, prav res zdravilne! Nikoli ne pozabim tega, teh vaših rok!"
Prispevek sem prvič objavila tukaj.
Galerija (1)
Ščepec soliSrčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
