Zavržen dojenček
Tako pogosto se srečujemo z neizpolnjenim hrepenenjem po materinstvu, očetovstvu. Kaj vse naredijo eni ljudje, da bi vendar imeli otroka!
Tako pogosto se srečujemo z neizpolnjenim hrepenenjem po materinstvu, očetovstvu.
Kaj vse naredijo eni ljudje, da bi vendar imeli otroka!
Po drugi strani so pa še vedno otroci, ki so zavrženi na tak ali drugačen način.
S splavi je zavrženih ogromno otrok, sploh v "civiliziranem" svetu.
Ponekod zavržejo matere že rojene otroke.
Lahko se seveda vprašamo, kje je meja "dopustnega". Kje je meja, do kod je dovoljeno, "pravilno", celo z zakoni posameznih držav podprto, in od kod naprej skoraj isto dejanje pomeni uboj, detomor ...
Ampak če bi dejansko ljudje, mi vsi, razširili srca, bi ne bilo otrok, ki jih nihče ne bi maral. Ne bi iskali nadomestnih in ne vem kakšnih mater, pač pa bi sprejemali otroke, ki že so.
In ne bi bilo potrebno imeti uzakonjenih in sploh nobenih splavov.
Če bi dejansko omogočali življenju naklonjeno družbeno vzdušje, bi mame, ki bi res ne mogle sprejeti svojega otroka, lahko verjele, da bo otrok prišel v dobre roke in da mu bo lepo, kolikor je pač le mogoče ...
Mislim, da se nosečnica, ki razmišlja, da otroka ne more roditi, predvsem ga pa ne obdržati in vzgajati, srečuje vsaj s temi negativnimi dejavniki:
- skrb za svoje dobro ime; kaj si bodo ljudje mislili o njej, ker je otroka oddala; kakšna grda ženska da je
- skrb, kako bo njenemu otroku v življenju ... bo srečen? Kakšna ženska morda prav zato ne upa roditi otroka, razmišlja o tem, kako mu bo grozno v življenju ... in se ji zdi, da je bolje, da ga ni ... da je bolje, da mu ne da izbire življenja ... da mu sploh ne da možnosti, da živi ...
...
Kaj moremo narediti?
Vsi, ki opevamo življenje kot nekaj dobrega, tudi vsi živaloljubci, ki bi naredili vse za preživetje živali, bi vendar morali ustvarjati klimo, naklonjeno življenju. Naklonjeno optimizmu. Upanju, da je vredno živeti. Da je vredno in dragoceno vsako življenje. Naklonjeno veri, da zaradi enih ust več ne bomo obubožali.
Včasih so rekli, da otrok prinese s seboj na svet žlico ... ali pa kos kruha. In to je pomenilo, da za ena usta več bo vendar tudi hrane ...
(Jaz sem se pošalila, da bi bilo krasno, ko bi prinesel s seboj še m2 prostora!)
Verjemimo, da je res tako ... če razširimo srce, je skoraj vedno prostor še za koga ... morda za otroka ...
.
Kako se spomnim neke zgodbe izpred 100 let ... Družina Kronštajner ali nekaj podobnega, morda je nemški zapis priimka (Kronsteiner).
Imeli so 10 otrok, če se ne motim. A ko je bil oče na nekem pogrebu in je ob grobu ostala sirota starša, ki so ga ravno pokopali (drugi starš je pa umrl že prej), je ta oče enostavno prijel osirotelega otroka za roko in ga peljal k sebi domov. Doma so ravno sedeli za mizo in kosili, oče je posedel otroka medje in rekel: "Odslej je tudi ta naš!" Nobenega dogovora prej z mamo ...
Ja, tako dela ljubezen. Dela dobro. Je obzirna.
.
Morda se je tako dalo narediti včasih. Zdaj je polno nekih služb vmes, ki urejajo posvojitve. Pa vendar danes potrebujemo isto ljubezen kot v vseh časih. Ljubezen, ki se daje ... Ki sprejema. Ki ne prebira, kateri otrok je več vreden, kateri je vreden, da živi ...
Zdaj pa še dva primera, kako rešujejo probleme mam, ki so rodile, pa ne vedo, kam z otrokom, javno ga pa ne upajo izročiti "službam".
Prva fotografija kaže prizor iz Koreje (iz Seula), tam rešuje nezaželene dojenčke, za katere mame ne morejo poskrbeti, nek duhovnik, ki ima za to pripravljeno ogrevano škatlo. Tam starši otroka lahko anonimno odložijo in pozvonijo, takoj pride nekdo, da poskrbi za dete.
.
.
Drugi dve fotografiji kažeta "lopute za dojenčke" v Italiji.
Ko mati ali kdo drug odloži dojenčka skozi loputo, se takoj sproži alarm, ki opozori zdravstveno osebje in je tako takoj nekdo pri otroku in prevzame skrb zanj.
.
(Foto: Reuters)
(Foto: Reuters)O tem zdaj razmišljajo tudi v Avstraliji, kjer sta dva otroka našla na plaži v mivko zakopanega mrtvega novorojenčka.
Na nek način je tako malo potrebno, da bi bilo dobro. Da bi življenje dejansko spoštovali, ne ga pa izsiljevali (imeli otroke, ker jih želimo, včasih kdo skorajda zahteva) ... in gospodovali nad njim, kot da smo absolutni gospodarji. Sicer pa ... v resnici ni dober gospodar tisti, ki dela grdo s tistimi "pod seboj", se ima za gospodarja njihovega življenja, pač pa je dober gospodar samo tisti, ki najbolje poskrbi za vse "pod njim", z največ resnične ljubezni.
http://www.24ur.com/novice/svet/decka-med-igro-na-plazi-odkrila-razpadajoce-truplo-dojencka.html
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/99861/zapuscen-dojencek-v-skatli
Galerija (3)
Dar življenjaŽivljenje in smrtDober kot kruhLjudje med seboj
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
