Zamerim za zmeraj ...

Pogovarjala sva se in ti si rekel: Zamerim. Za zmeraj. Nikoli ne pozabim.

Jaz tudi marsičesa ne pozabim (in je prav, da pozabim samo to, kar je pospravljeno v meni, da me ne vznemirja in plaši več ... in da posledično ne dela škode, kajti marsikaj iz podzavesti na more vznmirjati; in včasih tega ne razpoznamo in si ne znamo pravilno razlagati), toda zamer se želim znebiti. Želim odpustiti.

Vsak od nas ima lahko veliko težkih spominov, odvisno seveda od tega, kako hitro nas neka stvar prizadene ... nekoga vsak udarec zelo prizadene, marsikoga ne ...

Praviš, da zamera za zmeraj ostane.

Ostane, če hočeš. Tvoja odločitev je, tvoje delo je to.

Meni je hudo za ljudi, ki želijo odpustiti, a jih nekaj teži, boli, boli. In te ljudi razumem. Čutim, kako jim je.

Tudi sama se mučim s kakšnimi hudimi stvarmi, rada bi jih poslala na "smetišče" zgodovine, pa jih še ne morem ...

Ne morem pa razumeti, da hočeš držati zamero. Ker da so napake nepopravljive. Napake so, žal, večkrat res nepopravljive, a odpuščanje je odrešujoče. Od zamere nima človek nič ... le sam dela distanco od/do ljudi, ki so ga tako zelo prizadeli ... Včasih mu je ta distanca v škodo.

Ni pametno zamere gojiti, zalivati ...

Razumljivo pa je, da rana boli.

A ne bo večno bolela, če rano oskrbiš. Oskrbuješ, dokler jo je potrebno.

Iz pogumno in odkrito in s srcem izbojevanih bitk prihajamo močnejši, boljši, zrelejši ...

Če se ne naučiš odpuščati, te bo vedno kaj bremenilo. Vedno vedno ...

Če se naučiš gledati na slabosti drugih blago in prizanesljivo, je njim in tebi veliko lepše.

Kar želiš, da drugi naredijo tebi ... naredi tudi ti njim ...

Kdor je brez greha ...

Vsak od nas potrebuje prizanesljive sodnike zase, nihče od nas si ne želi biti samo obsojan. In vsak od nas dela tudi napake, tudi velike napake, a če ni zanj odpuščanja, potem življenje, kakor si ga jaz zamišljam, nima smisla.

In - kdor sodi, bo sojen ...