Žalosten deček

"Mama, pridi," kliče mali deček svojo mamo, "greva ven, pokazal ti bom skrivnost!" Vesel je, oči mu žarijo, veseli se, kako bo mamo presenetil. Veselje zgrabi oba, hitro se pripravita za ven.
Mama sluti, kaj je skrivnost, saj je prejšnji dan poslušala mala dva fanta, kako se pogovarjata o njuni snežni skrivnosti ... A seveda počaka, da ji mali deček skrivnost razodene sam.
Prideta do vogala, pričakovanje raste.
Deček se obrne k mami: "Miži! Te bom vodil!"
Prime mamo za roke, mama miži. Tla so gladka, pa pravi mama: "Glej, bom malo gledala, a samo v tla, ne boj se, ne bom gledala naprej!"
"Obljubi!" naroči deček.
"Obljubim!"
In potem gresta naprej, mama gleda v tla, da se ji prehitro ne razodene skrivnost.
"Mama, glej!" vzklikne deček ... in zastane ...
Mama začuti, da nekaj ni v redu. Pogleda, kam kaže dečkova ročica.
Malo naprej od njiju ... tam je prejšnji dan zrasla skrivnost dveh bratcev, iglu ... tako je slišala, ko sta se pogovarjala. Doma sta ji pokazala na listu narisan načrt igluja! Takega iz dveh hišk in vmesnega hodnička.
A zdaj iglu ni več iglu ... Podrta je streha ... na prvem, na drugem ...
Ojoj ...

"Morda ni bila dovolj močna streha!" pravi deček.
"Morda!" pravi mama. A mamina kriminalistična žilica pravi, da je iglu nekdo podrl, človek.
Le zakaj?
Zato, da pač nagaja?
Oja, saj sta pravila fanta, da so se nanju spravili starejši fantje iz soseščine. Da pa so zbežali, ko je prišla sestra in rekla, da je z mobitelom snemala ...
"Nekdo je podrl," ugotovi deček, ko opazi odtise škornjev v podrti strehi ...
Deček obstoji ...
Nem.
Dolgo stoji in nič ne reče.
Potem se skloni in začne popravljati.
Muči se s kepami. Sneg ni več mehak, ni več gnetljiv ...

Brez besed skuša popraviti ruševine svoje hiške ...
A ne gre.
Odneha.
"Žal mi je, kako mi je žal, da se je to zgodilo," pravi mama.
"Zakaj je nekdo podrl iglu?" sprašuje deček s prizadetim glasom.
"Ne vem. Eni enostavno radi nagajajo. Morda se komu zdi, da ga nihče nima rad, pa dela neumnosti, da bi ga končno kdo opazil - in imel rad."
Potem se mama in sin primeta za roke in gresta brez besed proti domu.
Mama misli na tiste fante od prejšnjega dne, dva od njih pozna ... Razmišlja, zakaj nagajata mlajšim otrokom. Razmišlja, kako se počutijo ob tem, ko vidijo, da prizadenejo druge.
Ali sploh vidijo?
Ali gre le za prešerno nagajivost ali pa za to, da res iščejo pozornost ...

Copyright © 2010 Odsrcadosrca

------------------------

Poiskala sem to zgodbo ... ob današnji. Danes se je spet zgodilo nekaj podobnega. Delala sta iglu nekaj časa sinova, nekaj časa naš najmlajši in njun oče ... kar precej ur dela je bilo v igluju ... ki ga ni več.

Ko so kasneje šli pogledat, je bilo vse poteptano. Prav poteptano.

Kdo bi mogel razumeti, kdo in zakaj nekdo na nekem mestnem dvorišču potepta iglu ...?