Zakaj ste pa tako žalostni ...?
"Kdo ste pa vi?" se zazre vanjo bolnica. Hana vidi, da je gospa malo zmedena, kako bi pa ne bila, saj je v čisto novem kraju, v neznani stavbi, bolna je, s
"Kdo ste pa vi?" se zazre vanjo bolnica. Hana vidi, da je gospa malo zmedena, kako bi pa ne bila, saj je v čisto novem kraju, v neznani stavbi, bolna je, stara, slabo gibljiva, med ljudmi, ki jih ne pozna ...
"Hana sem. Zdajle vam bom pomagala, da se preoblečete in umijete za čez noč."
Bolnica Hano spominja na njeno mamo, toplo ji je ob njej. Kako dolgo je že, od kar je umrla? Kako gre hitro čas!
Gospa ne želi veliko pomoči, Hana dobro vidi, koliko ji pomeni, da čim več naredi sama.
Prav, seveda je tako prav!
Hana počaka pred kopalnico, ko gospa sedi na školjki.
"Pokličite me, ko boste!" ji naroči.
"Bom!" obljubi gospa.
A ker je ne pokliče, Hana zakliče: "Ste že?"
"Ne še ... No, sem!"
Hana vstopi v kopalnico, gospa je ne čaka na školjki, temveč stoji ob umivalniku.
Kako zelo si želi biti samostojna! Jo ona, Hana, preveč varuje? Kaj pa če pade?
Hana ji odpre vodo, poda milo, brisačo, skupaj z bolnico umijeta zobe, ena usta, druga protezo ... in potem Hana pospremi gospo do postelje. Hana čaka, da bolnica počasi dvigne noge na posteljo ... Ve, vidi, koliko ji to pomeni. Sama! Pomaga ji samo po "pikicah".
Končno so noge na mestu. Sezuje ji nogavice, namaže noge ... naravna ji blazino, pokrije jo.
"Bo tako v redu? ... Ja? Vzglavje malo višje? Še ograjico gor?"
"Ne," prosi bolnica.
"Nimate zelo veliko moči ... kaj če padete dol ...? Če padete, si lahko kaj polomite, potem bo pa težko ... Če vi kaj potrebujete, pozvonite, tukaj je zvonec, pritisnite, poskusite ... poskusite, da vidite ... bom jaz ugasnila. Bo tako v redu?"
Ograjice gospa res nima rada. Čuti se ujeta. Včasih ji pustijo ograjico dol, podnevi, a vendar ... če bi padla ...
V nekaj dneh je gospa "udomačena". Čuti se, kako soba postaja njeno malo kraljestvo, obvlada poti, ki jih potrebuje do mize, v kopalnico ...
Hana zelo rada pride v sobo.
Gospa se ji tako milo nasmehne, kaj pove, in hkrati skuša ostajati samostojna.
Hoče jesti sama.
A vsaka žlica postaja napor.
Žlica v usta in počitek. Pa še ena žlica in spet počitek.
Hana počasi vzame iz bolničinih rok žlico in ji jo ponese v usta. Bolnica sprejme. Gre.
Ampak poje čisto malo. Pride čas, ko človek komaj kaj poje ...
Potem gospa leži ... ne, ne spi ... zamišljena je, nič ne govori ... Žalostna je ... Tako je videti.
"Kaj pa je, gospa? Ste žalostni? Zakaj ste žalostni? Lahko kaj pomagam?"
Bolnica molči. A tako žalosten izraz ima, tako zelo žalosten. In samo molči.
Hana sluti ... Tako težko se poslavlja od samostojnosti. Pa od življenja? Kdo bi vedel ...
Koliko let je že na svetu! Koliko let je trdo delala ... zdaj je stara, utrujena, bolna ... toda ona bi bila rada samostojna ... Vendar moči počasi pojemajo ...
Tako je življenje.
Hana sede k njej. Prime jo za roko in narahlo boža ...
Kako rada bi pregnala žalost iz njenega srca ...
A gospa sama bo tista, ki bo opravila s svojo žalostjo, s svojimi občutki ...
Od česa vsega se ljudje počasi poslavljamo.
Ko naslednjič pride ... ali bo gospa še ...?
"Hana sem. Zdajle vam bom pomagala, da se preoblečete in umijete za čez noč."
Bolnica Hano spominja na njeno mamo, toplo ji je ob njej. Kako dolgo je že, od kar je umrla? Kako gre hitro čas!
Gospa ne želi veliko pomoči, Hana dobro vidi, koliko ji pomeni, da čim več naredi sama.
Prav, seveda je tako prav!
Hana počaka pred kopalnico, ko gospa sedi na školjki.
"Pokličite me, ko boste!" ji naroči.
"Bom!" obljubi gospa.
A ker je ne pokliče, Hana zakliče: "Ste že?"
"Ne še ... No, sem!"
Hana vstopi v kopalnico, gospa je ne čaka na školjki, temveč stoji ob umivalniku.
Kako zelo si želi biti samostojna! Jo ona, Hana, preveč varuje? Kaj pa če pade?
Hana ji odpre vodo, poda milo, brisačo, skupaj z bolnico umijeta zobe, ena usta, druga protezo ... in potem Hana pospremi gospo do postelje. Hana čaka, da bolnica počasi dvigne noge na posteljo ... Ve, vidi, koliko ji to pomeni. Sama! Pomaga ji samo po "pikicah".
Končno so noge na mestu. Sezuje ji nogavice, namaže noge ... naravna ji blazino, pokrije jo.
"Bo tako v redu? ... Ja? Vzglavje malo višje? Še ograjico gor?"
"Ne," prosi bolnica.
"Nimate zelo veliko moči ... kaj če padete dol ...? Če padete, si lahko kaj polomite, potem bo pa težko ... Če vi kaj potrebujete, pozvonite, tukaj je zvonec, pritisnite, poskusite ... poskusite, da vidite ... bom jaz ugasnila. Bo tako v redu?"
Ograjice gospa res nima rada. Čuti se ujeta. Včasih ji pustijo ograjico dol, podnevi, a vendar ... če bi padla ...
V nekaj dneh je gospa "udomačena". Čuti se, kako soba postaja njeno malo kraljestvo, obvlada poti, ki jih potrebuje do mize, v kopalnico ...
Hana zelo rada pride v sobo.
Gospa se ji tako milo nasmehne, kaj pove, in hkrati skuša ostajati samostojna.
Hoče jesti sama.
A vsaka žlica postaja napor.
Žlica v usta in počitek. Pa še ena žlica in spet počitek.
Hana počasi vzame iz bolničinih rok žlico in ji jo ponese v usta. Bolnica sprejme. Gre.
Ampak poje čisto malo. Pride čas, ko človek komaj kaj poje ...
Potem gospa leži ... ne, ne spi ... zamišljena je, nič ne govori ... Žalostna je ... Tako je videti.
"Kaj pa je, gospa? Ste žalostni? Zakaj ste žalostni? Lahko kaj pomagam?"
Bolnica molči. A tako žalosten izraz ima, tako zelo žalosten. In samo molči.
Hana sluti ... Tako težko se poslavlja od samostojnosti. Pa od življenja? Kdo bi vedel ...
Koliko let je že na svetu! Koliko let je trdo delala ... zdaj je stara, utrujena, bolna ... toda ona bi bila rada samostojna ... Vendar moči počasi pojemajo ...
Tako je življenje.
Hana sede k njej. Prime jo za roko in narahlo boža ...
Kako rada bi pregnala žalost iz njenega srca ...
A gospa sama bo tista, ki bo opravila s svojo žalostjo, s svojimi občutki ...
Od česa vsega se ljudje počasi poslavljamo.
Ko naslednjič pride ... ali bo gospa še ...?
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
