Zakaj spoštujem Janeza Pavla II.?

Sveti?

Svetnik?

Na nek način se ne ustavljam zelo veliko pri svetnikih, vendar posamezne zelo spoštujem. Njihove zgodbe so veličastne! Svetnike? Kdo je svetnik?

Ko sva z možem izbirala imena otrokom, sva se veliko ustavljala pri posameznih možnih vzornikih za najine otroke.

Sicer se zgodi, da se mi kakšen svetniški lik iz zapisov v Letu svetnikov ne zdi ravno svetnik, niti slučajno pa ne za današnji čas. No ja, recimo, da so imeli nekoč svojski smisel za "humor". ;)

Zame je svetnik tisti, ki je človek scelega. Ki dela, se premaguje (svoja slaba nagnjenja), se žrtvuje za dobro drugih, ki ima rad sebe, a nikakor samo sebe. Zame ni svet tisti, ki nima "nobenega greha", pač pa je normalen človek, človek s slabostmi, ki pa skuša slabe stvari, ki jih naredi, urejati, popraviti, se zanje opravičiti ... Je normalen človek, ki se znajde tudi v skušnjavah, morda tudi kdaj podleže, toda vedno znova vstane in naredi vse, da bi bilo na svetu res vedno bolje, pa da bi popravil, kar je za njim razsuto, razbito, uničeno ... Če rani, skuša rane obvezati. Se ne izmika odgovornosti. Življenje sprejema ... Ga živi.

Skuša delati dobro, kadar more ... In se ne izgovarja, da recimo ni ničesar kriv.

In ja, seveda je lahko kdaj obupan, nesrečen, ne vedoč, kam in kako. A vendar ... spet vstane in gre. Je čisto normalen človek, pa vendar morda ni čisto normalen. Ker "normalna" je večina. Pa ni večina sveta. Najbrž. ;)

Nekoč sem brala knjigo Hudičev advokat. Kako zelo mi je dala zgodba misliti. Odpirala mi je nove poglede na svetništvo. Na človeškost vsakega od nas.

Ampak včasih "biti človek, biti človeški" pomeni nekaj veličastnega.
Pravzaprav pomeni biti svet - biti res človek!

Včasih pa "biti človek" pomeni tako drugače ... je samo človek ... včasih pomeni (samo)opravičevanje za grda dejanja. Češ: premagala ga je (me je) skušnjava ... pa saj je vsak krvav pod kožo ... pa saj je (sem) samo človek.

...

In zdaj sem pri papežu Janezu Pavlu II., pri enem od obeh včeraj proglašenih svetnikov. (Drugi je Janez XXIII. Tukaj v zvezi z razglasitvijo obeh.)

Fotografija predstavlja kip Janeza Pavla II. v Krakowu, videla sem ga lani na romanju po Kolbejevih poteh.

Pred leti mi je nekdo poslal link neke spletne strani, kjer je pisalo o Janezu Pavlu II. na zelo čuden način. Ko jaz "zvem" kakšne čudne reči, večkrat o tistem razmišljam - in o tistih vsebinah sem tudi. Tako dolgo, da se mi nekako izkristalizira moj pogled na nekega človeka ali na neko zadevo.

Na to sem se spet spomnila, ko sem včeraj opazila dopis, ki je uperjen proti Janezu Pavlu II.

Pa sem sedaj sklenila strniti nekaj misli prav o Janezu Pavlu II. O tem, zakaj ga cenim. Na kaj se spomnim ob njem.

Mene se je zelo dotaknil s tem, ko je pokazal ljubezen do zemlje ... poljub zemlje neke dežele. Na nek način poljub dežele, deželi, v katero je prišel. Poljub prebivalcem neke dežele.

Potem atentat nanj. Odpuščanje mladeniču, ki je streljal nanj. (Sama ob odpuščanju sicer mislim, da pogosto ni enkratno dejanje, enkrat za vselej. Ponavadi ne. Ampak verjamem, da je papež naredil, kar je za svoje odpuščanje mogel. Ampak - ker je človek - čisto lahko razumem, da to ni bil zamah s čarobno paličico ... kar se morda pričakuje od takega človeka, od visokega cerkvenega dostojanstvenika oz. sploh od vsakega kristjana.) O tem govorim, ker so bili na spletni strani, kjer pišejo o njem slabšalno, neka "vidkinja" trdi, da ni odpustil. Jaz sama se sprašujem, kdo ve za drugega, da ni odpustil ... Še zase včasih ne vemo, kje smo, kako smo, koliko smo zares dozoreli ...

Fotka s papeževega obiska Slovenije, otroci so papežu peli za njegov rojstni dan ... na fotografiji moja hčerka :)

A še posebej se me je papež Janez Pavel II. dotaknil tedaj, ko je umiral. S tem, kako je umiral.

Zadnja leta imam podarjeno milost, da smem biti večkrat z zelo bolnimi in umirajočimi. Z njimi sem tudi ob smrti sami. In s svojci teh ljudi.

In tako se mi zdaj še jasneje vidi to, kako je umiral rimski papež. Kako je upal umirati papež. Ni se skril v svoje sobane. Umiral je javno. Pokazal je svojo človeško revščino, ubogost, nebogljenost. Prepustil se je Življenju samemu.

Živel je do konca. Do zadnjega. Lepo in veličastno je videti človeka, ki spelje svoje življenje do konca.

Hospicarsko geslo je: Dodajati življenje dnevom in ne dni življenju.

Papež, mislim - kakor sem ga videla od daleč - je živel.

Oja, gotovo je trpel. A v tem je videl svoje življenje.

Tako je prav v svojem umiranju zame posebej velik človek.

In še to: kadar govorimo o svetništvu, ne o takem "vsakdanjem", temveč bolj po "cerkveno" :), gre za to, kako je človek umrl. V kakšnem stanju je bil tedaj. Je "odšel" čist, svetel, božji? Je uredil vse, kar je bilo potrebno? Je odpustil vsem, je sprejel odpuščanje vseh?

V srce človeku vidi le Bog.

Vedno bolj zaupam v njegovo neskončno usmiljenje.

Neskončno, a nevsiljivo usmiljenje.

Tole pesem - Jezus moj, ljubim te) so peli otroci papežu - tudi po poljsko, ampak ne najdem nobene take izvedbe.

Ne govorim o svetništvu papeža na način, kot je najbolj v "rabi" oz. vsaj ne na oddaljen način. Zame je svetost prav v tem, da je človek res človek, da živi zvestobo sam sebi.

Drugi so bili tisti, ki so pretresali življenje Janeza Pavla II., da ugotovijo, če je svetnik.

Jaz sem razmišljala o njem na svoj način. Zame je svet.

Mali in papež