Zakaj si ga pa rodila!?

Nekaj iščem med svojimi zapisi, pa najdem zapis izpred let :)

Malo prirejam. :)

---

Prijateljičin J. se je rodil istega dne kot naš najmlajši. A njen fantek je velik in ni najmlajši, je prvi otrok in bratec mali sestrici. Naš pa je pač "mali" ob velikih bratih in sestrah! In najmlajši. In potem ob vsem tem izgleda prijateljičin sin velik, naš pa majhen.

In ko so bili pred leti pri nas na obisku, je J. čakal, da ga mama obuje. Jaz sem bila blizu - in sem pomislila: "Tako velik je že, pa se ne obuje sam."

In potem mi je kliknilo, da je velik po postavi, da je velik v primerjavi z malo sestrico, da pa je od mojega najmlajšega celo mlajši - nekaj ur! In moj Mali tudi večkrat potrebuje pomoč pri obuvanju, oblačenju ... Ali pa prosi zanjo.

Ampak čisto drugače je bilo, ko je bil z nami bratranček, ki je eno leto starejši od našega najmlajšega.

Naš najmlajši naenkrat ni pustil pomagati se obuti, bundo si je oblekel sam, vse sam.

O, krasno, bila sem prav vesela, da je tako na hitro "zrasel"!

Potem smo šli mi trije ven, prehodili smo nekaj poti, fanta sta se gugala na gugalnicah, se spuščala po toboganu ... in po "napornem treningu" smo se vračali proti domu.

Naenkrat je moj mali otrok pozabil, da je velik in je stegnil roke k meni, da ga dvignem in nesem.

Skoraj sem ga že dvignila, potem pa sem se hitro odločila: "Ne! Saj si velik! Imaš močne noge! Zdrav si! Če si lahko toliko tekal na tobogan, boš prehodil še teh sto metrov do našega bloka!"

Otrok je protestiral. Jaz sem trdila svoje, on svoje. Seveda je naš fant spretnega jezika in je na vse načine dokazoval, kako je majhen in kako je utrujen ...

Pa je prišel mimo en možakar in mi rekel: "Nesi ga! Če si ga rodila, ga pa nosi! Rodila si ga zato, da boš trpela in zdaj ga moraš nositi!"

Možaku sem se posmejala, vendar vztrajala pri tem, da mora moj otrok hoditi ... A moški je kar trdil dalje svoje, sprva sem mislila, da se le šali. Tako smo bili tam že trije trmoglavci, le nečak je čakal, da se končno odpravimo proti domu ...

No, potem se je moj otrok končno vdal v "usodo" in stekel proti domu.

...

Ob tem sem se spomnila nekega simpatičnega dogodka izpred še več let:

Z Malim hitiva, pa hoče, da ga nesem.

"Pa te ne morem nesti!"

"Bolijo me noge, če dolgo hodim!"

"Ja, zato ker so utrujene ... (Aha, malo nauka!) In veš, zakaj imaš utrujene noge?"

"Zakaj?"

"Zato, ker nočeš jesti solate! Če boš jedel solato, boš močan!"

Mali razmišlja, domišljam si, da sem bila prepričljiva.

Pa reče: "Saj ti pa ješ solato, pa me lahko neseš, ker si močana!"