Zakaj se zgodi spontani splav?

Pogovarjala sem se z nekim moškim in tema je zašla na tematiko splavov. Sogovornik je trdil, da se spontani splav zgodi zato, ker nosečnica ne sprejema svoje nosečnosti. Da je to dokazano. Seveda sogovornik ni vedel, na kako bolečo točko mi je stopil! Tedaj, pred leti, je bila ta točka še zelo boleča. Namreč: sama sem izgubila več otrok s spontanimi splavi. Ostajalo je tisoč zakajev, tisočkrat sem premlela vse možno, tako to, če sem bila kaj bolna, če sem fizično pretiravala, če sem si otroka premalo želela ... ali pa preveč ... če sem psihično prelabilna, če sem sposobna za mamo ali pa zato ni otroka, ker nisem sposobna ....

In nisem našla nobenega zanesljivega odgovora.

In glede na to, da sem imela najprej tri spontane splave, preden sem pričakala prva dva otroka, dvojčka, in glede na to, da zdravnica nikoli ni kaj posebej komentirala vzrokov (jih ni vedela ...), lahko le sklepam, da se medicina ne dela vsevedne, kaj, kako, zakaj. Na tem področju gotovo ne.

V glavnem velja, da so večinoma splavi v zgodnji nosečnosti, v dobi organogeneze, tja do 12 tednov, predvsem zaradi nepravilnosti v razvoju zarodkov. "Narava" sama oceni, sama izloči mnoga bitjeca, ki niso zmožna življenja. Tako kakšne ženske niti ne vedo, da so bile noseče, marsikdaj mislijo le, da njihova menstruacija zamuja. In tista krvavitev, ponavadi hujša kot običajna menstruacija, ni menstruacija, temveč pravzaprav splav.

Splavi v višji nosečnosti so lahko zaradi napak v razvoju ploda, lahko zaradi nepravilnosti maternice (npr. dvoroga, pregrada v maternici, ciste, zelo "izrabljena" stena maternice in posledično slaba namestitev placente (posteljice), možna placenta previa in še kaj) ali "slabost" materničnega vratu (insuficienca), morda bolezni matere, fizične poškodbe matere in še kaj*. V višji nosečnosti zdravniki lažje povejo vzrok splava, ki se zgodi.

Po mojih treh spontanih splavih so me poslali na rentgensko slikanje rodil (a te preiskave nisem opravila, ker ...) in oba z mojim možem na citogenetske preiskave, ki so pokazale, da je s tega stališča z nama vse v redu.

Oja, bil je to velik oddih, vendar so vprašaji, zakaj splavi, kaj lahko naredim, narediva, nama bodo sploh dani otroci, še vedno ostajali.

In potem se najde nekdo, ki enostavno govori, da se spontani splavi dogajajo zato, ker ženska otroka ne sprejme, potem se pa otrok sam splavi (ker ve, da ni zaželjen**) - da ni v napoto. In trditev podpkrepi s tem, da je to ugotovil ne vem kateri psiholog. Seveda je bila to žerjavica na mojo nezaceljeno rano. (Čeprav sem tedaj že imela "lastne" otroke, so bili spontani splavi še vedno zelo boleča točka.)

Počasi sem se pa zavedla: Če bi to držalo, potem bi sploh ne bilo umetnih, načrtnih splavov! Vsi ti zarodki, plodovi, otroci bi natančno vedeli, kako zelo nezaželeni so in bi se umaknili prej, kot bi jih dosegli kirurški inštrumenti ali strupi (solna raztopina) ali kaj drugega.

Nekoč mi je ena ženska povedala, kako je sama sebi naredila splav. Grozljiva zgodba. Potem sem lažje razumela njeno trdoto, ki sem jo kar velikokrat zelo občutila. Naredila si je splav - ker njen mož ni hotel otroka.

Tale deček (ja, videla je potem malega) bi se vendar umaknil (bi vendar umrl sam, preden ga je dosegla ...), če bi bilo to tako enostavno.

In če pomislim na moje bližnje ženske, ki so mesece in mesece trepetale in upale, da bo vse v redu! Ki so preležale svoje nosečnosti, da bi vendar dočakale dete, ki so ga tako spoštovale od malega!

In potem nekdo "izumi", da je kriva mama, ki je s svojimi mislimi priklicala splav?

Meni se zdi to veliko posploševanje, skorajda norčevanje iz bolečin žensk, ki bi tako rade rodile, pa jim ni dano. Ali pa jim ni dan še kakšen otrok.

Meni se zdi veliko bolj prav, če z ljubeznijo sprejmemo, česar ne moremo spremeniti ... nikakor pa ni na mestu vzvišeno razlaganje, kako je ženska kriva sama.

* Vzroki splava? Naj dodam še to, s čimer smo se verjetno srečevale vse ženske, ki smo izgubile otroka s spontanim splavom: spolni odnosi v nosečnosti.

Navedla bom samo to, kar mi je povedala prijateljica, ki je brala knjigo nekega madžarskega ginekologa, takole je napisal:

"V svoji praksi sem mnogokrat rizičnim nosečnicam odsvetoval spolne odnose. A zdaj vem, kako je to pomembno področje za zakonca, in samo upam, da nosečnice mojega nasveta niso zelo upoštevale."

** Naj dodam, da pa je meni ena psihologinja rekla, da otrok v nosečnosti od mame prejema predvsem to, kar potrebuje, in da se nosečnici ni potrebno bati, da bo kaj narobe z otrokom, če je ona veliko žalostna ali čuti kakšne velike stiske.

P.S.:Moj prispevek ni strokoven, je preprost, a z dejstvi, ki so.