Zakaj moram umreti ... Nočem, da me kdo poje ...

Iščem nogavice … Kdo potrebuje nogavice brez para …? Celo košaro jih imam …

“Ribce po muri plavajo, pa vsaka ma soj par,
jaz sem pa ena revna stvar, sam Bug ve, kje je moj par …”

Toda naša ribica Milka ni imela svojega para. So rekli, da je akvarij premajhen …
Meni se je pa od malega zdelo, da mora biti vse po parih, sicer je vedno nekdo sam! Tudi ko sem nabirala rože, nisem naredila estetskega šopka z neparnim številom rož, temveč estetskega (zame) s parnim številom rož!
Ni mi šlo v glavo, da eni ljudje živijo ogromno let sami. Ali ni grozno, če si sam! No, imajo pa samski lepo belo krsto, ko umrejo, sem videla na pogrebu neke ženice, drugi pa grdo črno. Takrat sem razmišljala, da se raje ne bom poročila, da bom imela belo krsto!

Tudi našo Milko je prestregla smrt. Nekega dne je ležala mrtva v svojem akvariju …
Otrokom sem rekla, naj “zrihtajo” akvarij in en manj pieteten otrok me je vprašal: “Kam naj dam Milko? A v školjko?” In jaz - nerazumljivo zame - sem na hitro pomislila (v časovni stiski), da je ribica ja vajena vode, da itak celo življenje živi v vodi … in sem rekla otroku: “Pa daj.” In potem sem pozabila na ribico.
Kasneje: 3-letni M. je začel jokati: “Mama, pa ne smeš dati ribice v školjko!” In jaz iščem, že s slabo vestjo, kako sem lahko tako grda, kakšen izgovor: “Ribica ima rada vodo! Zdaj bo priplavala v Ljubljanico …!” Mali v jok: “Nočem, da priplava v Ljubljanico, tam so druge ribe, lahko jo požrejo. Nočem, da ribe pojejo našo Milko!”
Neutolažljivo je jokal. Počutila sem se odraslo, odraslo z izgubljenim spominom na otroštvo. Ki ga ja cenim … Kako sem lahko pozabila …
“Jaz nočem umreti! Zakaj mora vsak umreti? Nočem, da umrem … Nočem, da me kdo poje …“
Objela sem svojega fantka. Ja, tudi jaz sem take stvari premišljevala, ko sem bila majhna … Zakaj moramo umreti? Ali res moramo?
Ne, jaz ne bom umrla. Enostavno ne bom hotela nehati dihati …
Ampak prav zares nekako še zdaj ne vem, zakaj umremo … Kako naj potem sinku razložim?!
Ja, saj sem hvaležna za tisto vmes, med začetkom življenja in smrtjo, toda vseeno ostaja vprašanje ... zakaj ...?