Zakaj kričimo drug na drugega?

Nisem te dni prvič slišala zgodbe, ki jo bom zapisala, pa vendar se me je tokrat še posebej dotaknila ... Poslušam glasbo in razmišljam o zgodbi, tako blizu mi je, da jo želim povedati tudi vam (obnavljam jo po spominu):

Nekoč je učitelj vprašal učence:
"Zakaj ljudje kričijo, ko so jezni?"
Eden od učencev je rekel: "Ker so jezni."
Drugi: "Ker izgubijo potrpljenje."
"Ja, ampak zakaj bi človek kričal? Saj je oseba vendar v bližini! Lahko bi govoril z normalnim glasom. Saj te sliši, zraven je."
Učenci so ugibali, vendar nihče od njih ni našel odgovora, ki ga je učitelj želel slišati.
Potem je učitelj začel govoriti:
"Kadar sta dve osebi sprti, jezni druga na drugo, sta njuni srci oddaljeni. Človek vpije, da bi ga drugi slišal. In če sta še bolj jezna, včasih bolj kričita, saj je razdalja vse večja in večja."
Učenci so molče poslušali.
Potem je učitelj nadaljeval:
"Ko se dva zaljubita, si ne kričita, kajne? Govorita nežno, tiho. Njuni srci sta blizu. Razdalje med njima skorajda ni. In ko se imata vse bolj rada, se razdalja med njunima srcema čisto zmanjša. Srci sta si lahko tako blizu, da sploh ni potrebno govoriti."
Po premolku je učitelj nadaljeval: "Ko se prepirate, pomislite na vaša srca in ne dopustite, da se srca oddaljijo. Ne izgovarjate besed, ki jih vaše srce ne želi slišati. Kajti takih besed tudi drugo srce ne želi slišati.
Če se srca oddaljujejo, se razdalja veča in veča. Včasih - žal - poti nazaj sploh ni več. Srci sta tako daleč, da si ne moreta več govoriti.
Pametno je premisliti prej, kot prvič povzdignemo glas ..."


Kako pomembno je, da si prisluhnemo.
In če nimamo povedati kaj dobrega, da bi znali biti tiho ...