Zakaj imam rada post?

Ja, res, rada imam postni čas. Pa ne mislim toliko na kakšne odpovedi pri hrani (kar verjetno marsikomu pomeni glavni ali morda edini del posta) kot na tisto, kar nosim v sebi.

Post mi je preprosto blizu, ker se mi v življenju mnogo stvari dogaja tako, da se čutim tesno povezana z mislijo, ki jo sledim predvsem v zadnjem delu življenja Jezusa Kristusa.
Jezusa večkrat doživljam preprosto kot enega od nas ... ne glede na vse prerokbe o Njem in seveda hkrati ob vednosti, da je Božji Sin. Navsezadnje pa mislim, da je to, kdo on sam sploh je, tudi v njem le počasi zorelo. Se oblikovalo, iskalo pravi izraz.
Morda je njegovo veliko spoznanje, da je Božji Sin, privrelo na dan pri njegovih dvanajstih letih, ko je bil s starši na romanju v Jeruzalemu in je potem ostal v templju? (Deček Jezus v templju - Lk 2, 41-52)
Morda je tedaj nadvse močno začutil, kdo je, tako močno, da ga je popolnoma prevzelo in je zato kar pozabil iti domov ... in sta ga potem prestrašena starša iskala, ko ga ni bilo v nobeni skupini romarjev ...
Ko sta ga starša našla "v tem, kar je mojega Očeta" (v Božji hiši), je odšel z njima in jima bil "pokoren".
Klic v njem pa je ostal živ in njegov poklic je rasel v njem, se oblikoval.
Potem, že odrasel, je začel javno delovati, učiti ljudi o Bogu Očetu, o življenju, ki osrečuje človeka ...
S svojo jasno besedo je mnoge ljudi pobožal, a nekatere je zelo prizadel. Ponavadi ne slišimo radi, da delamo narobe. Jezus je gotovo mnoge ljudi ozdravil s svojo toplo, ljubečo besedo, mnogim je ozdravil srce, mnogim tudi telo. Marsikdo pa je ostajal užaljen, trd, neizprosen, ni hotel spremeniti svojega pogleda, morda zaradi izgube privilegijev, morda zato, ker bi moral svoje življenje postaviti na novo, saj je bilo sedanje postavljeno predvsem na nekih trdih, neizprosnih pravilih, ki so bila lahko do sebe popustljiva, drugačna kot do drugih ...
Ne glede na odzive ljudi - mislim, da jih je Jezus čutil tudi prav tako po človeško - je Jezus živel naprej svoje poslanstvo. Ob tem, da je bil vedno povezan z Očetom, v molitvi.
Ob množici njemu naklonjenih ljudi, ki bi ga imeli za kralja - ne da bi jasno vedeli, da njegovo kraljestvo ni tukaj, vsaj ne na običajen zemeljski način ne, da je Njegovo kraljestvo pač v srcih (cvetna nedelja) - so bili tudi ljudje, ki jih je s svojo lučjo motil. Hoteli so se ga znebiti, za vsako ceno znebiti.
Jezus je gotovo vse to čutil, čisto po človeško.
Tako je tudi v naših življenjih.
Dolžni smo živeti po svojih spoznanjih, dolžni tudi za ceno obrekovanja, grdih jezikov in še česa. Le tako moremo nositi Luč v svet.
Četudi za ceno lastnega trpljenja ...
In zato imam post rada. Pomaga mi soočati se sama s seboj, iskati v sebi tisto, kar je moj klic, moj poklic.
Pomaga mi videti sebe, soočati se s seboj ... z vsem, kar počnem, tudi s slabimi stvarmi ... Iti do dna. Skušati narediti iz sebe najboljše.
Se v sebi očistiti in biti veselega srca.
Kljub temu, da kdaj čutim predvsem: "Moj Bog, zakaj si me zapustil?" (prim. psalm 22!)

Tudi postne pesmi se me na poseben način dotaknejo. V glavnem jih čutim bolj kot katerekoli druge pesmi, ki so vezane na cerkveno leto.
Npr.: Oljsko goro tiha noč pokriva