Zakaj Boga ne vidimo?

Čeprav je minilo že več let, mi tako močno ostaja v spominu en droben dogodek!

Tale:

Teka me preseneti z vprašanjem:
"A veš, zakaj Boga ne vidimo?"
Iz njenega načina, kako se drži in kako govori, vem, da ima odgovor, ne sprašuje me, ker bi potrebovala moj odgovor; ona ve, v njej je dozorelo eno spoznanje!
Vprašam jo: "Zakaj?"
"Zato, ker je taaakooo veeeelik!" izstreli.

V trenutku sem začutila njeno otroško predstavo, kako je Bog velik. Neznansko velik. Morda čisto fizično velik. Ali pa ne. Morda drugače velik. Vsestransko velik.
Zelo velikih "stvari" ne moremo videti, ker so daleč in (ali) visoko nad nami.

Hčerka mi ni razlagala, ampak razumela sem!

Predstavljala sem si, da smo mu mogoče do kolen ... kot majhen otrok staršu.

Za otroka je starš neizmerno velik.

Kako bi Boga potem videli ... celega ... ko pa je tako velik ... morda ga vidimo le "do kolen" (pa ne do fizičnih kolen) ... Naše človeške sposobnosti dojemanja so pogosto tako majhne!

V bistvu Boga "vidimo", ko se skloni k nam. To je predvsem ali pa samo, ko smo mi ponižni!
Morda ga predvsem "čutimo", kadar se zanesemo na njegovo naročje?
Na nek način je meni Bog silno blizu (verjamem v njegov objem), po drugi strani pa ostaja Skrivnost.

Gotovo Boga najbolj "vidimo", kadar imamo čisto srce. Tedaj sprejmemo svojo majhnost ...

Čisto ga ne moremo videti. Niti ni potrebno. Bog ostaja skrivnost.