Zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega?

Pred nekaj dnevi je godovala Mala Terezija.Taka mila, preprosta, otroška ... deklica ... Po drugi strani pa tako zrela in globoka oseba, da pretresa s svojo resnično predanostjo ljubezni. Njeno življenje ni bilo le mehko postlano z rožicami, ampak tudi z velikimi preizkušnjami, ki so pustile pečat v njenem občutljivem srcu.

Odlomek iz njene avtobiografije:
Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin, in jih tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice.
Tako tudi v svetu duš, v Jezusovem vrtu. Ustvaril je velike svetnike, ki se lahko primerjajo z lilijami in vrtnicami, ustvaril pa je tudi druge, manjše, ki se morajo zadovoljiti s tem, da so marjetice ali pa vijolice - te naj razveseljujejo Božje oko, kadar bi se ozrlo k tlom. Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo.
Doumela sem tudi, da se Gospodova ljubezen kaže enako v najbolj preprosti duši, ki se v ničemer ne ustavlja njegovi milosti, kot v najbolj vzvišeni.

Ja!

"Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice. ... Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo."

Včasih se nam zdi življenje krivično. Včasih vidimo, da ima nekdo strašne preizkušnje, medtem ko izgleda, da nekdo drug gre lahkega koraka skozi življenje. V resnici pa marsikdaj ne vidimo v srce.

Tudi zato je prav, da ne sodimo. Premalo vidimo, premalo vemo.

In res je tudi to, da so naše poti različne. Pomembno je le, da izpolnjujemo božjo voljo!

In tisti, ki mislijo, da ne verujejo v Boga, naj živijo tako, da so čim bolj blizu samemu sebi, samemu sebi najbolj resničnemu in uresničenemu.

In to je to!