Zadnji po Malahiju - papež Eskim
"Nemo romano Pontifice miserabilior est. Nihče ni nesrečnejši od rimskega papeža."
"Nemo romano Pontifice miserabilior est. Nihče ni nesrečnejši od rimskega papeža." Tako je vzdihnil papež Janez Srečko II.
Z navdušenjem sem prebrala knjigo Zadnji po Malahiju. V enih stvareh me glavni junak papež Janez Srečko II. spominja na sedanjega papeža Frančiška I. Ko smo se o vsebini knjige pogovarjali v neki skupini, sem se posmejala, češ da je morda papež Frančišek I. prebral tole knjigo in dobil ob njej kakšno zanimivo idejo, kako popreprostiti papeško službo!
No, kakorkoli: Knjižna zgodba, zapisana v času papeža Poljaka (torej papeža Janeza Pavla II.), je delno resnična, vključuje marsikatero zanimivo zgodovinsko dejstvo v zvezi s papeži, konklavom (sem sklanjala prav?), tudi taka dejstva, ki niso ravno v ponos Cerkvi. No, od papeža Poljaka naprej se pa pisec sprosti, tako da v novo tisočletje popelje Cerkev papež Eskim Wajku oz. Janez Srečko II., ki so ga prej imenovali snežni kardinal, njegova Cerkev se je razprostirala po arktičnem snegu in ledu in do svojih vernikov je ta skrajno preprosti in blagi kardinal prihajal s sanmi.
In zdaj kot papež je gledal na Cerkev in na svojo službo v njej v duhu Jezusovega nauka - vse nepotrebno je opuščal, hotel je biti res služabnik služabnikov božjih, ljudem se je približeval v preproščini in skromnosti. "No, čemu pa iz tega Vatikana ne bi naredili lepe italijanske vasi, namesto da ga vzdržujemo kot državo?"
Knjigo odlikuje prisrčen humor, npr. "sveta" noga papeža Wikuja je velika, saj ima čevlje št. 46. In ja, nosi črne čevlje.
Kako potolažiti tako ogromnega človeka, kot je (bil) Waiku? (Imel je pač "izredno" postavo - bil je zelo velik.) Ljudje na Trgu svetega Petra so umolknili, ko se je prikazal novi papež, ker je imel tako postavo.
Še dva daljša citata:
prvi je papeževa pridiga, ponudijo mu pripravljen nagovor, da ga prebere: "Sveti Duh, digitus dexterae Dei Patris, prst z desnice Boga Očeta, ogenj, veter, luč. /.../" On z očmi preleti, kar naj bi bral zbranemu ljudstvu, potem pa odkloni ponujeno in govori iz sebe, iz svoje preproščine, iz svojega srca:
Bratje moji, Sveti Duh je velik, jaz pa ne vem, kako naj vam to razložim. Preden je prepričal moje brate kardinale, da so me izbrali za to službo, sem govoril le svojim ljudem, tam na zasneženih planjavah. Njim sem pripovedoval preproste stvari. /.../
Dobro veste, da ima moje ljudstvo velikega prijatelja. To je pes. /.../ Pes je dober, je zvest. Ne dela razlike med osebami. Naveže se na človeka, ki ga ima rad, vedno je ob njem, ni mu mar, ali je lep ali grd, mlad ali star, lepo ali slabo oblečen, bogat ali reven. /.../"
Verniki so poslušali /.../ s presenečenimi, začudenimi očmi. Kardinali so si izmenjavali poglede, ki so bili polni vdanosti v usodo. "To je snežna kateheza," je zamrmral eden izmed njih. /.../
"Bog je kakor pes. Ne gleda na zunanjost ... Bog gleda, kakšen možak si znotraj, kakšna ženska si znotraj. Zato Bog ljubi. Danes, na praznik Svetega Duha, je praznik božje ljubezni. Bratje, če imate doma psa, se spomnite na Boga."
In drugi citat: papež nekega večera v vatikanskem vrtu (vrtovi so zdaj odprti, straž ni več ... otroci se igrajo v njem, družine se sprehajajo ...), ko ga išče nek moški:
Človek se je ustavil in pogledal v tla:
"Dajte mi dovoljenje, da se končam," je izdavil s svojim grlenim šepetom. /.../ Snel si je ruto, ki jo je imel okrog vratu. V medlem siju noči je Wajku opazil odprto rdečo rano v vratu in takoj vedel, kakšna huda bolezen je mučila človeka. Vzel je ruto in mu jo narahlo ovil okoli vratu. Potem mu je položil roko na ramo in ga nekoliko stisnil k sebi.
Šla sta naprej in mož je spet spregovoril: "Dajte mi dovoljenje, da se končam." Proseče je pogledal papeža.
"Kako ti je ime?" je rekel Wajku.
"Ne morem več živeti. Ne morete si misliti, kakšna bolečina me grize tu v glavi, v grlu. Ne vem, koliko noči že nisem spal. Spati, zapreti oči in se nič več zbuditi! /.../"
"Kako ti je ime?" je ponovil Wajku.
"Giulio," je naposled odgovoril človek.
"Giulio," je blago ponovil Wajku.
Sedla sta na klop ob vodometu. /.../
Wajku ni vedel, kaj naj mu reče. Skušal si je predstavljati strašno bolečino, ki je v glavi stiskala misli ubogega moža. Potreboval je besedo, katero tistih mnogih besed, ki so jih njegovi predniki izrekli v prid zatiranim, lačnim, bolnim, odpisanim. Morda je bilo lahko govoriti množici. Zdaj pa je potreboval konkretno besedo, eno tistih, ki jih ni na papirju, besedo za tega osamljenega in obupanega človeka, ki ga je imel ob sebi na klopi sredi vatikanskih vrtov.
Wajku ni imel v sebi nobene besede in tudi on je bil obupan. Zdelo se mu je, da razpada, kakor tisti list, ki je bil v vodi pod vodometom. /.../
Giulio se je nagnil na stran in je položil glavo na široko Wajkujevo ramo. V tišini je bilo slišati njegovo dihanje kot droben žvižg, ki je prihajal iz grla. Polagoma je zaspal.
Wajku je ostal trd, negiben, iz strahu, da ne bi zmotil tistega rahlega počitka. "Spanec ga ugrabi njegovemu zlu," je premišljeval. Poiskal ga je z očmi: "Hranil si ga s kruhom joka, s premnogimi solzami si ga odžejal," je mislil s psalmistovimi besedami.
S tistim človekom, ki je v spanju utapljal svojo bolečino, naslonjen na njegovo močno ramo, je Wajku preskočil belo gmoto bazilike, veliko stebrišče in se znašel sredi mesta, ki je živelo, uživalo, trpelo. S trgov, ulic, zidov so se porajali obrazi moških, žensk, otrok, starih. Čutil se je povezanega z vsemi temi obrazi, čutil je potrebo, da jih je iskal drugega za drugim, da se je hranil z njihovo bolečino in z njihovo radostjo. Bilo je treba ravnati kakor tam zgoraj, na snežnih planjavah, ko je potoval ves dan, da se je lahko pogovoril z lovcem, da je delal družbo ribiču, da je stopil v iglu in pobožal otroke. Tudi zdaj je moral iti od vrat do vrat in drugemu za drugim pogledati v obraz. Vedel je, da izza obraza vsakega človeka gleda Nekdo, izza obraza vsakega človeka, ki ga tare bolečina ali navdaja veselje.
Čudna je usoda papežev, si je mislil Wajku. Hodijo v hiše kraljev in predsednikov, vstopajo v skupna bivališča trpečih, nesrečnih, obiskujejo zapore in bolnišnice, a se nikoli ne znajdejo na domu, v običajni hiši človeka, ki je zadovoljen, ki dela, ki ima družino, otroke, ki rastejo ter povzročajo skrbi in veselje. Treba jih bo obiskati. /.../
Wajku se je v mislih zatopil /.../ in ni opazil, da se je začelo jasniti. /.../ Wajku je bil pri miru, negiben kakor na začetku noči, a je zdaj začutil, da mu je človekova glava polagoma zdrsnila z ramena. Stegnil je roko, da bi jo zadržal. Čelo se je naslonilo na Wajkujevo dlan. Bilo je hladno, brez življenja. Iz človekovega grla ni prihajal več piskajoči dih.
Wajku ga je nekaj časa tako držal, kot bi ga zibal. Nobene žalosti ni čutil v sebi, le mirno tolažbo.
Ta dva daljša citata sem izbrala zato:
1. ker verjamem, da je prav, da je Cerkev resnično preprosta in skromna in je papež, če je Jezusov namestnik!!!, poslan za uboge, revne, skromne, navadne ljudi, za grešnike, za tiste v stiski ... in da je potrebno, da z njimi govori na tak način, da ga ljudje lahko razumejo. Ni potrebno imeti vzvišenega jezika, ki ga preprosti in nešolani (prav tako lahko le duhovno nevedni) ljudje ne razumejo.
2. tako dobro dene papežev pristop do bolnika. Nič ni pametoval, da se ubiti ne sme, ker ni vedel, kaj naj reče, ni nič rekel. Samo z bolnikom je bil, z umirajočim je vztrajal vso noč ... In umirajoči je "zaspal" v njegovem naročju.
Lahko naredi papež več, kot da je z nekom, ki je v največji stiski?
Domenico Del Rio: Zadnji po Malahiju, založba Obzorja Maribor 1987
Z navdušenjem sem prebrala knjigo Zadnji po Malahiju. V enih stvareh me glavni junak papež Janez Srečko II. spominja na sedanjega papeža Frančiška I. Ko smo se o vsebini knjige pogovarjali v neki skupini, sem se posmejala, češ da je morda papež Frančišek I. prebral tole knjigo in dobil ob njej kakšno zanimivo idejo, kako popreprostiti papeško službo!
No, kakorkoli: Knjižna zgodba, zapisana v času papeža Poljaka (torej papeža Janeza Pavla II.), je delno resnična, vključuje marsikatero zanimivo zgodovinsko dejstvo v zvezi s papeži, konklavom (sem sklanjala prav?), tudi taka dejstva, ki niso ravno v ponos Cerkvi. No, od papeža Poljaka naprej se pa pisec sprosti, tako da v novo tisočletje popelje Cerkev papež Eskim Wajku oz. Janez Srečko II., ki so ga prej imenovali snežni kardinal, njegova Cerkev se je razprostirala po arktičnem snegu in ledu in do svojih vernikov je ta skrajno preprosti in blagi kardinal prihajal s sanmi.
In zdaj kot papež je gledal na Cerkev in na svojo službo v njej v duhu Jezusovega nauka - vse nepotrebno je opuščal, hotel je biti res služabnik služabnikov božjih, ljudem se je približeval v preproščini in skromnosti. "No, čemu pa iz tega Vatikana ne bi naredili lepe italijanske vasi, namesto da ga vzdržujemo kot državo?"
Knjigo odlikuje prisrčen humor, npr. "sveta" noga papeža Wikuja je velika, saj ima čevlje št. 46. In ja, nosi črne čevlje.
Kako potolažiti tako ogromnega človeka, kot je (bil) Waiku? (Imel je pač "izredno" postavo - bil je zelo velik.) Ljudje na Trgu svetega Petra so umolknili, ko se je prikazal novi papež, ker je imel tako postavo.
Še dva daljša citata:
prvi je papeževa pridiga, ponudijo mu pripravljen nagovor, da ga prebere: "Sveti Duh, digitus dexterae Dei Patris, prst z desnice Boga Očeta, ogenj, veter, luč. /.../" On z očmi preleti, kar naj bi bral zbranemu ljudstvu, potem pa odkloni ponujeno in govori iz sebe, iz svoje preproščine, iz svojega srca:
Bratje moji, Sveti Duh je velik, jaz pa ne vem, kako naj vam to razložim. Preden je prepričal moje brate kardinale, da so me izbrali za to službo, sem govoril le svojim ljudem, tam na zasneženih planjavah. Njim sem pripovedoval preproste stvari. /.../
Dobro veste, da ima moje ljudstvo velikega prijatelja. To je pes. /.../ Pes je dober, je zvest. Ne dela razlike med osebami. Naveže se na človeka, ki ga ima rad, vedno je ob njem, ni mu mar, ali je lep ali grd, mlad ali star, lepo ali slabo oblečen, bogat ali reven. /.../"
Verniki so poslušali /.../ s presenečenimi, začudenimi očmi. Kardinali so si izmenjavali poglede, ki so bili polni vdanosti v usodo. "To je snežna kateheza," je zamrmral eden izmed njih. /.../
"Bog je kakor pes. Ne gleda na zunanjost ... Bog gleda, kakšen možak si znotraj, kakšna ženska si znotraj. Zato Bog ljubi. Danes, na praznik Svetega Duha, je praznik božje ljubezni. Bratje, če imate doma psa, se spomnite na Boga."
In drugi citat: papež nekega večera v vatikanskem vrtu (vrtovi so zdaj odprti, straž ni več ... otroci se igrajo v njem, družine se sprehajajo ...), ko ga išče nek moški:
Človek se je ustavil in pogledal v tla:
"Dajte mi dovoljenje, da se končam," je izdavil s svojim grlenim šepetom. /.../ Snel si je ruto, ki jo je imel okrog vratu. V medlem siju noči je Wajku opazil odprto rdečo rano v vratu in takoj vedel, kakšna huda bolezen je mučila človeka. Vzel je ruto in mu jo narahlo ovil okoli vratu. Potem mu je položil roko na ramo in ga nekoliko stisnil k sebi.
Šla sta naprej in mož je spet spregovoril: "Dajte mi dovoljenje, da se končam." Proseče je pogledal papeža.
"Kako ti je ime?" je rekel Wajku.
"Ne morem več živeti. Ne morete si misliti, kakšna bolečina me grize tu v glavi, v grlu. Ne vem, koliko noči že nisem spal. Spati, zapreti oči in se nič več zbuditi! /.../"
"Kako ti je ime?" je ponovil Wajku.
"Giulio," je naposled odgovoril človek.
"Giulio," je blago ponovil Wajku.
Sedla sta na klop ob vodometu. /.../
Wajku ni vedel, kaj naj mu reče. Skušal si je predstavljati strašno bolečino, ki je v glavi stiskala misli ubogega moža. Potreboval je besedo, katero tistih mnogih besed, ki so jih njegovi predniki izrekli v prid zatiranim, lačnim, bolnim, odpisanim. Morda je bilo lahko govoriti množici. Zdaj pa je potreboval konkretno besedo, eno tistih, ki jih ni na papirju, besedo za tega osamljenega in obupanega človeka, ki ga je imel ob sebi na klopi sredi vatikanskih vrtov.
Wajku ni imel v sebi nobene besede in tudi on je bil obupan. Zdelo se mu je, da razpada, kakor tisti list, ki je bil v vodi pod vodometom. /.../
Giulio se je nagnil na stran in je položil glavo na široko Wajkujevo ramo. V tišini je bilo slišati njegovo dihanje kot droben žvižg, ki je prihajal iz grla. Polagoma je zaspal.
Wajku je ostal trd, negiben, iz strahu, da ne bi zmotil tistega rahlega počitka. "Spanec ga ugrabi njegovemu zlu," je premišljeval. Poiskal ga je z očmi: "Hranil si ga s kruhom joka, s premnogimi solzami si ga odžejal," je mislil s psalmistovimi besedami.
S tistim človekom, ki je v spanju utapljal svojo bolečino, naslonjen na njegovo močno ramo, je Wajku preskočil belo gmoto bazilike, veliko stebrišče in se znašel sredi mesta, ki je živelo, uživalo, trpelo. S trgov, ulic, zidov so se porajali obrazi moških, žensk, otrok, starih. Čutil se je povezanega z vsemi temi obrazi, čutil je potrebo, da jih je iskal drugega za drugim, da se je hranil z njihovo bolečino in z njihovo radostjo. Bilo je treba ravnati kakor tam zgoraj, na snežnih planjavah, ko je potoval ves dan, da se je lahko pogovoril z lovcem, da je delal družbo ribiču, da je stopil v iglu in pobožal otroke. Tudi zdaj je moral iti od vrat do vrat in drugemu za drugim pogledati v obraz. Vedel je, da izza obraza vsakega človeka gleda Nekdo, izza obraza vsakega človeka, ki ga tare bolečina ali navdaja veselje.
Čudna je usoda papežev, si je mislil Wajku. Hodijo v hiše kraljev in predsednikov, vstopajo v skupna bivališča trpečih, nesrečnih, obiskujejo zapore in bolnišnice, a se nikoli ne znajdejo na domu, v običajni hiši človeka, ki je zadovoljen, ki dela, ki ima družino, otroke, ki rastejo ter povzročajo skrbi in veselje. Treba jih bo obiskati. /.../
Wajku se je v mislih zatopil /.../ in ni opazil, da se je začelo jasniti. /.../ Wajku je bil pri miru, negiben kakor na začetku noči, a je zdaj začutil, da mu je človekova glava polagoma zdrsnila z ramena. Stegnil je roko, da bi jo zadržal. Čelo se je naslonilo na Wajkujevo dlan. Bilo je hladno, brez življenja. Iz človekovega grla ni prihajal več piskajoči dih.
Wajku ga je nekaj časa tako držal, kot bi ga zibal. Nobene žalosti ni čutil v sebi, le mirno tolažbo.
Ta dva daljša citata sem izbrala zato:
1. ker verjamem, da je prav, da je Cerkev resnično preprosta in skromna in je papež, če je Jezusov namestnik!!!, poslan za uboge, revne, skromne, navadne ljudi, za grešnike, za tiste v stiski ... in da je potrebno, da z njimi govori na tak način, da ga ljudje lahko razumejo. Ni potrebno imeti vzvišenega jezika, ki ga preprosti in nešolani (prav tako lahko le duhovno nevedni) ljudje ne razumejo.
2. tako dobro dene papežev pristop do bolnika. Nič ni pametoval, da se ubiti ne sme, ker ni vedel, kaj naj reče, ni nič rekel. Samo z bolnikom je bil, z umirajočim je vztrajal vso noč ... In umirajoči je "zaspal" v njegovem naročju.
Lahko naredi papež več, kot da je z nekom, ki je v največji stiski?
Domenico Del Rio: Zadnji po Malahiju, založba Obzorja Maribor 1987
Galerija (1)
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
