Začetek nečesa novega

Zgodba o resnični gospe, o dobri ženski, ki je mnogim omogočila nov začetek:

Pred leti smo na oddelku imeli slepega dojenčka, ki je ostal v bolnišnici, nihče ni prišel ponj. Potem je bil premeščen v drugo bolnišnico, ljudi, ki bi ga posvojili in ljubili, pa ni bilo.

Kasneje sem brala revijo Ognjišče in zasledila članek o neki invalidki in - zraven nje na slikci je bil ta fantek! Že malo večji, isto ime, slepe očke. In potem sem imela čast spoznati to hišo, ta dom, to skupnost, kjer je gospa Angelca nudila več kot streho nad glavo zelo zelo različnim ljudem! Sama je bila vdova s sinom, ki je bil tedaj že odrasel, saj je Angelca ob ustanovitvi svoje skupnosti imela že čez 50 let.

Začela je skrbeti za ljudi, ki si niso mogli sami pomagati, nekateri stari so ji tudi prepustili svoje imetje, ona je pa potem prevzela pozorno skrb zanje do smrti. Jo je res, sem videla od blizu.

Invalidko, ki sem jo videla v Ognjišču, je Angelca Kotnik pobrala dobesedno ob poti.

V hišo je sprejela več bodočih mam in samohranilk, sama zelo verna katoličanka, je imela hkrati pri sebi mame katoliške, pravoslavne, muslimanske vere ... in nobene ni silila z obredi in zunanjimi izrazi vere. Tako jim je omogočila novo upanje in nove začetke. Pomagala jim je pri skrbi za otroke, iskati stanovanje.

Pri njej je odraščala neka deklica, hčerka invalidke, ki zaradi invalidnosti za punčko ni mogla skrbeti.

Pri njej je zrasel slepi fantek. Ko sem ga obiskala, sem prinesla sliko, ki sem jo narisala v nočni službi: njega, ko spi ... Tako lep dojenček je bil!

Sprejela je v hišo mongoloidno deklico, ki so jo starši pustili po rojstvu v porodnišnici. Deklica je imela tudi težko srčno napako in je bila v nevarnosti za življenje. Angelca se je šla borit za njeno operacijo, saj so rekli, da operirajo samo perspektivne ljudi. In je izborila operacijo. Uspešno operacijo. In če pomislim na to punčko, ki je po nekih ocenah precej prizadeta: 4-letna je znala marsikaj na pamet, pesmice, molitvice - toliko so se ukvarjali z njo!

Jaz sem jo prosila, če me z mojima malima punčkama vzame pod streho za dva meseca in mi dvojčici varuje, ko bom v službi ... imela sem le toliko službe do naslednje porodniške, takrat pa smo živeli 90 km stran od Ljubljane. In je sprejela nas tri, varovala moji mali manj kot leto in pol stari punčki, tudi prala plenice. Ali pa poskrbela, da ju je kdo varoval.

Takrat sem živo začutila, kako me je iz srca sprejela v svojo hišo, kako mi je vse nudila. Kaj je največja ljubezen? Da daš svoje življenje za druge! In ona ga je resnično dajala! Lahko je govoriti, kaj vse dajemo drugim, za bolne z aidsom, za otroke na cesti v Braziliji ..., toda sprejeti v svojo hišo, pogosto za neomejen čas, v svoje sanitarije ... človeka, o katerem ponavadi nič ne veš ... Ja, to je ljubezen!

Sprejela je novega človeka v hišo in ker ni bilo več sobe, je vzela v svojo sobo še malo mongoloidno A. in da so jo lahko vsi crkljali in pestovali, je pustila sobo, zadnjo svojo stvar, odprto, in soba je bila dostopna vsem, tudi po tem, ko ji je bil ukraden denar.

V hišo je sprejela tudi več ljudi s psihiatričnimi težavami in enkrat mesečno je zanje organizirala duhovno srečanje. Spomnim se, da je ena teh žensk šla v trgovino in na račun Angelce "nakupila" drage obleke, potem pa je Angelca prejela račun.

Včasih je samo vzdihnila. Z ljubeznijo je kuhala, pomagala gospodinjiti, bila je prva in zadnja ...

Bila je že dolgo srčna bolnica ... In vendar je delala. In ljubila. Pomagala mnogim. Nikoli očitala. Sprejemala. Res, jaz sem včasih pogodrnjala, da bi morala biti strožja do ljudi, ki jih je sprejela ... da morda razvaja, ko je tako strašno pozorna ... toda ona je delala tako, kot je mogla, s čistim srcem ... po svojih spoznanjih ...

Njena skupnost je Družina Kristusa Odrešenika. Gotova sem, da se nihče ne bi bal Kristusa, če bi ga spoznaval preko te blage duše.

Umrla je pred kakšnimi 7 leti. Naj počiva v miru!

In deklica, ki je zrasla v Angelčini hiši, se je poročila in vzela k sebi mongoloidno pubertetnico. Največjo ljubezen pa ima ta …