Vzljubiti sovražnike

Neki kitajski cesar je nekega dne prisegel: "Iz svojega kraljestva bom pregnal in izbrisal vse svoje sovražnike."
Kasneje so služabniki vsi presenečeni videli svojega vladarja, kako se sprehaja po kraljevskih vrtovih skupaj s svojimi sovražniki. Smejal in šalil se je z njimi.
"Kaj pa je zdaj to, kako je mogoče?" so se čudili. Vprašali so ga: "Kaj nisi rekel, da boš iz svojega kraljestva pregnal vse svoje sovražnike?"
"Saj sem jih!" se je veselo nasmejal cesar, "spremenil sem jih v svoje prijatelje!"

Nek moški je hotel imeti pred svojo hišo angleško travico. Besno je znova in znova pulil vse rastlince, ki ne sodijo v angleško travico, tako tudi vse cvetlice.
Potem pa mu je nekega dne žena predlagala: "Kaj pa če bi poskusil vzljubiti te rožice?"
Mož jo je poslušal - in vzljubil je svoj rumeno cvetoč travnik - ne samo da ga je zdaj prenašal, ne, resnično ga je vzljubil in občudoval, zdel se mu je celo pravo umetniško delo.

(Zgodbici sta povzetek zgodb iz knjižice Krogi na vodni gladini, avtor knjižice je Bruno Ferrero, Salve, Lj.)

Pa mi? Imamo sovražnike?
Verjetno jih (skoraj) vsak ima?
Pa jih želimo imeti - ali pa dajemo sovražnikom vsaj malo možnosti, da to ne bi bili ...? Seveda pa nihče ne more nikogar prisliti, da bi bil prijatelj.
Le svoje srce more odpreti. (Če more.)

Včasih je človek sam sebi največji sovražnik - ko je "grd" do sebe in drugih.