Vzela si mi ga

Stali sta med rožami, Tinka je pestovala dojenčka, Joža je delala šopek. Sredi cvetja, razprtega v vseh barvah in vonjavah, sredi idile ...
Naenkrat se je Joža obrnila k Tinki, jo ostro zavrtala s pogledom in trdo rekla: "Vzela si mi ga! Moj je bil!"
Tinka je otrpnila. Mali Timotej je zazehal in mežikal s svetel dan. Še dobro, je pomislila Tinka, da Timi ne razume, kaj govori tale ženska!
Joža je nadaljevala: "Mislila sem, da bo vedno moj. Da se ne bo nikoli poročil! Tako lepo se je bilo z njim pogovarjati, sem mislila, da bo vedno moj. Zdaj se pa z menoj skoraj nič ne pogovarja. In če mu kaj rečem, je slabe volje. Se razjezi name.
Saj pravijo, da hčere ne izgubiš, ko se poroči, še vedno vse pove mami. Toda ko izgubi sina! Sin potem vse pove ženi, ji zaupa, svoji mami pa nič. Zakaj sem sina izgubila? Moj je!"
Tinka je brez besed stala sredi rož in ni mogla razumeti, kaj je naredila narobe. In zakaj? Poročila se je s fantom, ki ga je imela rada. A je to greh? Ali je res ukradla tej mami sina?
In zakaj bi morala mama imeti svojega sina za pogovarjanje in za zaupanje? Zakaj pa ima svojega moža? Zakaj ne goji boljšega odnosa z njim? Zakaj tašča ne gradi svojega zakona s svojim možem, kot ga Tinka hoče s svojim?
Kolikokrat je čutila, kako je mož razklan. Kako je po eni strani priden sin, ki ga bo mama pohvalila, če je vse prav naredil, po drugi strani pa mož ... pa saj za to vlogo se je vendar sam odločil.
In večkrat se je Tinki zdelo, da mama postavlja pogoje, kakšna morata biti in če taka nista, joka in pripoveduje o svojih sanjah. Mož bi vse naredil, da bi bila mama zadovoljna. Njej, svoji ženi, je govoril, da mora potrpeti z mamo. Mama je stara. In to zadošča, da je potrebno z njo potrpeti? A ko bo sama stara, bo tudi kdo z njo potrpel?
Tinka je stala brez besed in vedela, da se ne zna boriti za tisto, kar je njeno. Mož je njen. Je res? Kaj je sploh človekovo? Ampak ... če ni njej, ženin, mamin partner pa res ni! Ne bi smel biti. Mož je zapustil svoj dom in si ustvaril novega. A zakaj njegova mama ne pusti, da njen sin živi tako, kot naj bi živel odrasel, samostojen, svoboden, zrel človek?
Kako butasta je misel iz neke pravljice, da je mama ena sama in je potrebno vse narediti zanjo. Žen pa da je lahko, kolikor hočeš ... Ne, ni res, razmišlja Tinka, tudi žena je ena sama. Če hočeš živeti polno in zrelo. Tudi žen ne moreš kar prebirati in prebirati ...
Timotej v njenem naročju je zadremal in njegovo sproščeno telesce je postajalo vse težje.
Prav tako, kot je postajal vse težji odnos z moževo mamo. Pa tako je upala, kako se bosta dobro razumeli! Kako je upala, da bosta kot mama in hči. Mislila je, da bo Joža ponosno rekla: Dobila sem hčerko!, toda ona le žaluje za izgubljenim sinom. Žaluje, kot da ga nima, hkrati pa ga veže nase.

Kaj res mama ne ve, da utesnjuje mlado družino? Kaj res ne ve, da se bodo tamladi hvaležno spominjali svojih staršev, če jim bodo oni omogočali svobodo ...?

"Vzela si mi ga ..." Kaj res? Je mogoče "vzeti" človeka? Ali pa si ga predvsem jemlje kar mama sama ... sina, ki ni njen ... kajti otroci so vendar bitja prihodnosti in ne živijo v istem svetu kot njihovi starši ...?

Zazrla se je daleč proti goram, kot bi bila tam zapisana rešitev ... Toda ničesar ni videla ...