Vsi sveti - vsi smo poklicani k svet(l)osti

Včeraj je bil praznik spominjanja vseh (dragih) pokojnih. ... Zdi se mi, da prav "paše" tak praznik v takle čas ... narava žari v zrelih barvah, vse je nekako dozorelo, dokončalo svojo rast ... listi odpadajo ... poslavlja se ...

Morda se sami čutimo podobno ... Večkrat v žalosti in spominjanju ...

...

Verniki zaupamo v Potem, upamo, da so naši dragi na varnem pri Bogu ...
da so v Božjem naročju ..., zato tudi današnji dan poimenujemo z "vsi sveti". V upanju in zaupanju, da moremo priti tja, kjer duša živi v Bogu.

Te dni se še posebej spominjam svoje tete, za katero so ljudje, ki so jo poznali in živeli z njo, govorili, da je sveta. Enkrat bom napisala o njej ...
In spominjam se svoje mame, že veliko let je pokojna, spominjam se tašče in tasta ...
In mislim na svojega bratca in sestrico, ki sta umrla ob rojstvu ... pa na svoje male otroke, ki so odšli od tu, preden so se sploh rodili ... In mislim na mnoge bližnje, ki jih ni več tukaj, jooj, koliko je že teh meni bližnjih, ki jih ni več tu ...
Mislim na ljudi, ki so žalostni zaradi izgube svojih dragih.
Naj bodo potolaženi.

Naj bomo potolaženi ...


Svetloba in živa voda v vodnjaku ... in deklica, ki živi ...

Vsi smo poklicani k svetosti. Vsi smo na poti v Svetlobo.
Naj, prosim, ne bo prevelikih ovir, da bi hodili svobodno in z upanjem po tej poti ...