Vse si prikličemo sami - je to res?
Grem po cesti in razmišljam: " Joj, samo da ne srečam tega zoprneža ..." In ga srečam. To da je zakon privlačnosti . (Vem, malo
Grem po cesti in razmišljam: " Joj, samo da ne srečam tega zoprneža ..." In ga srečam. To da je zakon privlačnosti. (Vem, malo poenostavljam.) Če na nekaj mislimo, se bo tisto zgodilo. - Tako nekako razumem ene zapise, ko skušam razumeti zakon privlačnosti.
Meni se zdi to poenostavljanje.
Tudi jaz si kdaj prav nič ne želim srečati kakšnega posameznika, vendar pa jemljem taka srečanja kot nekaj, kar je najbrž potrebno (saj naključij menda ni) - morda meni, morda tisti osebi. Dostikrat se mi zdi, da drugi potrebuje mene - bolj kot jaz njega.
Zato skušam videti človeka, ki mi je bil poslan na pot, jaz pa mu morem podariti morda vsaj "dober dan". Kaj pa, če je to edini "dober dan" v njegovem dnevu? Edini z nasmehom in s pogledom v oči?
Kako se spomnim ene gospe, s katero sva se srečevali - in me "ni videla". Čakala sem, da me kdaj pogleda, pa me ni. No, en dan sem jo pa kar ogovorila, bila je čisto presenečena. No, naslednji dan se je pa sama kar ustavila in razgovorila.
Spoznala sem, da je precej drugačna, kot je učinkovala - prej se mi je zdela trda in neprijazna ali pa napol odsotna, v nekem svojem svetu. Morda je le skrivala svojo občutljivost?
Zdaj sem pa naredila aktiven korak do nje, več kot samo pozdrav - in ona se je prav razprla.
Meni se zdi to poenostavljanje.
Tudi jaz si kdaj prav nič ne želim srečati kakšnega posameznika, vendar pa jemljem taka srečanja kot nekaj, kar je najbrž potrebno (saj naključij menda ni) - morda meni, morda tisti osebi. Dostikrat se mi zdi, da drugi potrebuje mene - bolj kot jaz njega.
Zato skušam videti človeka, ki mi je bil poslan na pot, jaz pa mu morem podariti morda vsaj "dober dan". Kaj pa, če je to edini "dober dan" v njegovem dnevu? Edini z nasmehom in s pogledom v oči?
Kako se spomnim ene gospe, s katero sva se srečevali - in me "ni videla". Čakala sem, da me kdaj pogleda, pa me ni. No, en dan sem jo pa kar ogovorila, bila je čisto presenečena. No, naslednji dan se je pa sama kar ustavila in razgovorila.
Spoznala sem, da je precej drugačna, kot je učinkovala - prej se mi je zdela trda in neprijazna ali pa napol odsotna, v nekem svojem svetu. Morda je le skrivala svojo občutljivost?
Zdaj sem pa naredila aktiven korak do nje, več kot samo pozdrav - in ona se je prav razprla.
Torej, morda poenostavljena razlaga zakona privlačnosti (izhajam iz nekih zapisov na blogu): joj, tega človeka nočem srečati - in ga že srečam (sem si ga baje priklicala!) - in ob tem trditev, da si prikličemo vse s svojimi mislimi, takimi ali drugačnimi - ja, vsega smo sami "krivi".
Tako trdi avtor zapisa.
Jaz pa te stvari čutim drugače: sploh se me sprašujem, ali človeka želim ali ne želim srečati, pač pa ga sprejmem kot na mojo pot poslanega. Na nek način me ne brigajo zakoni, po katerih se je nekaj zgodilo ...
Potem nesreče. Si jih res prikličemo sami?
Recimo, da nesrečo na nek način "kliče" tisti, ki neodgovorno vozi ali neprevidno prečka cesto. Nikoli pa ne bom pristala na to, da nesrečo prikliče človek, ki se normalno in strpno in neagresivno obnaša na cesti, pa četudi večkrat pomisli na možnost nesreče (morda moli, da bi nesreče ne bilo). A tisti, ki se na cesti ne obnaša tako, kot ukazujejo predpisi in dogovori in kar kdaj ponudi vljudnost (menda ne bo človek povozil pešca, ki skoči na cesto, čeprav ima morda voznik prednost in nekakšno "pravico" peljati), ja, tak človek pa lahko s svojim obnašanjem povzroči nesrečo, ki naredi hudo škodo ne samo njemu, temveč tudi nedolžnim.
In človek, ki ga prometna nesreča za vse življenje prikuje na invalidski voziček? Kdo upa reči: Sam si si kriv! Sam si priklical vse to nad sebe! Zakaj si pa imel negativne misli?!
Razmišljam dalje. Si res človek prikliče bolezni? Oja, si. Po eni strani z nezdravim načinom življenja (nezdrava in/ali preobilna hrana, premalo gibanja, zelo stresno življenje, nič fizičnega dela itd), po drugi strani pa je ogromno bolezni, ki jih povzročijo, sprožijo bolečine duše. Tako je tudi rak lahko bolezen, ki pove tudi marsikaj o človekovi notranjosti, ne le o bolnem organu ...
Vendar ne bi kar trdila, da si človek vsako bolezen prikliče sam. Pa četudi ima črne misli ... Črnih misli si vendar človek ne želi. Kot si ne želi depresije. Ene ljudi pač črn pogled ujame, depresivnost se jih prime .... Niso ljudje vedno sami krivi, če se ne znajo znebiti črnogledosti. In če se ne znajo znebiti žalosti. Ali pa skrbi. Ali pa če jih mučijo zamere in bolečine srca. In če posledično zbolijo organi (ne govorimo kar tako: Na jetra mi greš, poln želodec te imam, greš mi na živce ...), vendar ne bomo rekli, da je človek sam kriv, kaj pa ni gojil pozitivnih misli.
Če tako poenostavljamo, se človek lahko počuti le še bolj kriv - čuti se nesposobnega biti drugačen, biti pozitiven - in potem je še sam kriv bolezni. Grrr. Zapletanje v krog, iz katerega se kar ne da.
Poleg tega umetno prepričevanje in samoprepričevanje, kako sem "fajn", najbrž nima posebne vrednosti. Držati se na smeh, čeprav duša joka? nekaj si res moremo pomagati s svojo namerno naravnanostjo, vendar je včasih ta naravnanost umetna, nekako neživa.
Dojenček, ki je prizadet. Bolan. Kdo je kriv? Dojenček menda ni - saj gotovo nima negativnih misli, gotovo ga ni strah, da bo kaj narobe z njim.
Torej: starši? Pa smo našli krivca!
Ampak zakaj?
Ok, razumem, da so lahko na nek način "krivi", če delajo neodgovorne stvari (kadilci, uživalci alkohola, drog ipd.). Ampak da bi pa rekla, da so krivi, da je z otrokom nekaj narobe, zato, ker so se bali, da bo z njim kaj narobe. Ne, tega pa ne sprejmem. Tukaj se spet lahko človek čuti le bolj in bolj kriv, ker tako čuti - kot da ne sme čutiti, kot čuti!
Kdo je kriv, če zakon (zveza dveh) ni lep? Če recimo eden od njiju vara. Je kriv varani zakonec, da se mu je to zgodilo? Je priklical sam s svojim obnašanjem, s svojimi možnimi mislimi in strahovi? Tudi če je bilo sozakonca res strah, tudi če je imel črne misli in še kaj, je vendar zlorabe kriv tisti, ki je varal in ne prevarani. Pa naj zagovorniki tega, da se zgodi samo to, kar si prikličemo s svojimi mislimi, ne rečejo, da je vsak prevarani imel sploh take misli v sebi! Kako bi potem priklical!?
Torej: ne sprejmem tega, da si je varani sam kriv - da si je sam priklical "nesrečo".
Tudi ljudje, ki grejo na cesto, zagotovo vedno ne razmišljajo o nesrečah - pa se vendar včasih zgodijo. (Kaže res, da včasih ljudje slutijo, kaj se bo zgodilo. Vem za primere, ko so bili ljudje spremenjeni v zadnjih stikih s svojci ... kot bi slutili, da bodo kmalu umrli.)
In zlorabe otrok. Saj vendar večina staršev niti pomislila ni na take možnosti, pa so se vendar zgodile njihovim otrokom. Kako bi torej priklicali vse to? So starši krivi, ker so upali poslati otroke brez varstva ...? Poslali so jih, ker niso mislili, da se jim bo zgodila zloraba. Potem vendar niso sami priklicali nasilja nad svoje otroke, saj niso o tem razmišljali? Aaa?
Zdi se mi, da mnogokrat ni dobro razmišljati toliko o krivdi (ker žal ne moremo kaj dosti daleč z vsem tem priti, enostavno ni mogoče), pač pa bolj o tem, kaj lahko naredimo, da bo svet boljši ... Se skušamo iz tistega kaj naučiti. Pa če je še tako kruta izkušnja. Marsikatera je taka, da nas za vse življenje zaznamuje. In to zelo boleče.
Zdi se mi, da mnogokrat ni dobro razmišljati toliko o krivdi (ker žal ne moremo kaj dosti daleč z vsem tem priti, enostavno ni mogoče), pač pa bolj o tem, kaj lahko naredimo, da bo svet boljši ... Se skušamo iz tistega kaj naučiti. Pa če je še tako kruta izkušnja. Marsikatera je taka, da nas za vse življenje zaznamuje. In to zelo boleče.
Že to je dovolj, ne pa, da bi morali še sprejeti, da smo vseh nesreč, ki se nam zgodijo, sami krivi.
Poenostavljam? Morda.
Misli so odziv na trditve, mimo katerih včasih res ne morem - .
Meni se zdi logično, da na prav vse pa vendar ne znamo odgovoriti, prepričana sem, da prav vsega, kar se dogaja, pa vendar ne moremo razložiti.
Galerija (1)
Ljudje med seboj
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje