Vse pa ni zloraba otrok
Pišem o tem, kar razmišljam in vidim, vidim in razmišljam. Ker sem zadnje čase opazila pisanje o otrocih družine Troha, želim povedati, kako sem jaz videla delček
Pišem o tem, kar razmišljam in vidim, vidim in razmišljam.
Ker sem zadnje čase opazila pisanje o otrocih družine Troha, želim povedati, kako sem jaz videla delček tistega, kjer sem bila soudeležena. Namreč tistega nedeljskega dne, ko so prišli na Gregorčičevo ulico reševalci in je bila tam prisotna tudi ena od hčerk, sem bila tam tudi jaz.
Ljudje namreč pišejo vsakovrstna razmišljanja. Zelo neprijazna do te družine. Recimo, da zlorabljajo otroke za svoj namen. To je zelo kruta obtožba.
No, posnetek tistega dogajanja je dosegljiv:
Nihče ni pričakoval prihoda reševalcev in dokler se niso napotili k Trohovem bivaku, pravzaprav nihče ni bil absolutno gotov, kaj se bo potem dogajalo. Če so pravzaprav reševalci res namenjeni prav tja, saj so večinoma ustavili na drugi strani ceste, pred vladno palačo. Tedaj je bila deklica pri očetu v bivaku. Zadaj za rjuho, "zaveso", ki je ščitila človeka pred veliko vročino tistega dne. Tam je imela svoje igračke, punčke, lutke živalic. Po steni bivaka so bile otroške risbice. Pri očetu je bila spet po dveh tednih.
No, potem so prišli reševalci. Meni so se zdeli taki, kot je treba, da so: poslani so zato, da rešujejo življenje. Tako da v zvezi s tem nimam pripomb čeznje.
Potem, ja, potem je deklica jokala. Potem proti koncu filmčka. Cviljenje prej - na 2.32 - ni glas te deklice, temveč majhnega otroka - ki ni Trohov, je pa hotel biti na prizorišču, njegovi mu pa niso pustili, zato je protestiral! (Tako da ne bi kdo še tega povezoval z deklico.)
Škoda (mislim jaz), da je njen oče povzdignil glas. Ko ga ne bi! Ker pišem subjektivno doživljanje, to tudi omenjam. Če kdo povzdigne glas, je to izraz nemoči, morda skrajne stiske. Recimo, da je to razlaga tega. Ampak žal ima vpitje svoj učinek. Pogosto drugačnega, kot bi si ga človek želel.
Deklico je gotovo to prestrašilo. Morda ne bi jokala, če ne bi bilo vpitja. Ampak vse to je samo "morda".
A vendar, kljub vsemu ... če je to vse, kar imajo ljudje proti tej družini v zvezi z otroki, se mi zdi, da je res pretiravanje.
Tisti trenutek, mislim, dekličina mama ni mogla narediti drugega, kot je naredila.
Če bi tedaj deklico skušala odpeljati stran, bi bilo - po moje - huje, kot je bilo tako. Otroka odpeljati stran v imenu ne vem kakšnega sočutja, da bi bil vendar obvarovan vsega hudega, ni mogoče. Ostane to, da otrok ve, da je nekaj (bilo) in ga tisto morda bolj muči, kot če je soudeležen. Soudeležen in objet in tolažen - kot je ta otrok bil.
Kasneje se je deklica spet igrala, hodila okrog nas, ki smo bili tam, nosila s seboj lutke, hodila k očetu za zaveso ...
V vsaki družini se lahko pripetijo stvari, ki so za otroke težke. Vendar po moje skoraj nikoli ni najboljši način odvzem otroka. (O tem govorim, ker sem zasledila komentarje na to temo - ob tem dogodku.) Mislim, da izpuliti otroka iz domačega okolja nikakor ni dober ukrep - razen v res skrajnih primerih. Otroci so še tako prehitro označeni, zaznamovani.
Slišala sem reči, da sta deklici vzgajani v borki.
...
Drevo ... Drevo zraste iz semena. Vsako drevo raste v okolju, kjer je vzkalilo in se prilagodi okolju ... Skuša rastti čim bolj pokončno, proti svetlobi, proti soncu.
Tako nekako je tudi s čovekom. Presajati ga sem in tja ni dobro. Verjetno je zanj najboljša tista prva klima okolja, v kateri je zaživel. Največkrat je tako.
Mislim, da je najboljša klima v družbi taka, da družino podpre in ji pomaga živeti in preživeti ... ne pa družino razdreti.
Idealnih družin ni. Oz. idealne so včasih ... Popolnih družin ni. Oz. popolne so v tem, da dan za dnem hodijo naprej. Četudi kakšen trenutek ni jasno, kam.
Ne trdim, da so Trohovi idealni. Pa vendar je to njihova družina.
...
Dodajam link strani, kjer je o tem pisala Andreja Repše, mama:
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
