Peljem se s kolesom. Hitim tudi zato, da ujamem zeleno luč na semaforju.
Pred menoj se mota otrok s šolsko torbo na ramah. Vozi počasi, vsaj po mojem mnenju, ne vozi strogo desno, malo vijuga, steza je ozka, tam ni veliko prostora, prehiteti ni varno. Vdam se v hitrost vožnje in vozim za otrokom. Po načinu, kako drži "balanco" in kako spusti eno roko na stegno, ki potem tam počiva, me spominja na mojega najmlajšega sina, za katerim velikokrat vozim, ko ga spremljam "na skavte".
No, potem čakava skupaj pred semaforjem. Ko me pogleda, ga vprašam, če ga zebe. Debelo me pogleda. Pa rečem, če gre v šolo ... Neodločno prikima. Meni je otrok simpatičen, pa skupaj sva tam čakajoča pa pomislim, na katero šolo neki hodi. Tam v bližini sta dve. Ampak, ker čaka z menoj, si mislim, da vem, v katero šolo gre.
Omenim ime šole. "Aha, tam je Franceta Bevka ..." Potem se zdrznem, da nisem šla čez mejo. Sploh ob otrokovem obnašanju potem. Obrne se stran.
Pomislim, ja, zdaj pomislim, da zanj nisem samo ena ženska, ki pač skupaj z njim čaka pred semaforjem, pač pa sem tujka in morda celo nevarna ... morda celo pedofilka!
Morda je naučen, da ne sme s tujci govoriti. Da gre v šolo, je logično, saj ima torbo na rami in ura je osem zjutraj. Ampak misel, v katero šolo gre, je pa mogoče že čez mejo.
Žal mi je, ker sem otroka spravila v zadrego.
Prižge se zelena luč in odšibam čez cesto in proti šoli, v katero gotovo ta otrok hodi, in mimo nje - po svojih opravkih. Tako da ga ne bo strah, če bi vozila z njim. In da vidi, da sem šla naprej - in da se nisme nič obrnila več k njemu.
Ampak potem razmišljam, da bi bilo morda dobro še med čakanjem mu reči, da razumem, kaj mogoče razmišlja. In da je res potrebno biti previden s tujci. Lahko bi še povedala o tem, kako sem učila svoje otroke, kaj narediti, če kakšen človek rine vanje. Imamo nekaj konkretnih izkušenj.
Zdaj se, ko sem peljem po tisti ulici - pa se vsak dan - ponavadi v tisti ožini, kjer malega kolesarja nisem mogla prehiteti, pogosto spomnim nanj. Žal mi je, da sem ga morda prestrašila, še bolj mi je pa žal, da današnje otroke tako zelo vzgajamo v smer previdnosti - kako je to strašno, da mora biti otrok previden pred odraslimi!
Ko sem bila otrok, še bolj pa, ko sem bila občutljiva najstnica, sem razmišljala: "Blagor odraslim! Ti vse vejo, kako in kaj! Oni se lažje odločajo, zreli so, pametni so, vedo, kaj je dobro!"
Zdaj pa, ko sem odrasla, pa tolikokrat pomislim, kako smo odrasli po pameti in zrelem odločanju pogosto še vedno majhni ... in nebogljeni in nezreli ...
In strašno je, če (ker) se morajo otroci varovati pred odraslimi!?!
Galerija (3)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
