Vrtnica Malega princa in obračanje besed

Nekoč je živel Mali princ. Doma je bil na čisto majhnem planetu in imel je eno samo vrtnico in potem je dobil še enega backa. Z risbico mu ga je pričaral pilot.
A potem je dečka zaskrbelo, kaj pa če bacek je tudi vrtnice ...
Pilot: "Bacek je vse, kar mu pride pod zobe."
"Tudi cvetice, ki imajo trne?"
"Da. Tudi cvetice, ki imajo trne."
"Čemu pa potem sploh so trni?"
Tega pilot ni vedel. In sploh se je ravno mučil s popravilom letala, ki ga je pustilo na cedilu sredi ogromne puščave. In ga je tisti trenutek dosti bolj zanimalo lastno preživetje, kot zakaj imajo cvetlice trne.
"Čemu pa so potem trni?"
"Trni ničemur ne služijo. Cvetice jih imajo iz gole hudobije."
"Oh!"
Mali deček je po trenutku tišine izbruhnil: "Ne verjamem ti! Cvetice so šibke. Cvetice so prijazne. Zavarujejo se, kakor vedo in znajo. Če imajo trne, se jim zdi, da so videti nevarnejše ..."
Mali princ je bil ves iz sebe: "Ti pa misliš, da cvetice ..."
" ... Nič ne mislim! Kar tako sem rekel. Saj vidiš, da imam opravka z resnimi stvarmi!"
Mali princ je začudeno pozijal: "Z resnimi stvarmi!" Strmel je v kladivo, v pilotove prste, črne od olja ...
"Govoriš kot odrasli! ... Ti vse zmešaš ... Ti nič ne razumeš! ... In če vem za cvetico, ki je ni pod soncem, razen na mojem planetu, in če jo lahko takle bacek mimogrede pohrusta, ne da bi si belil glavo, kaj je storil, to ni resno!"
Zardel je nadaljeval: "Če kdo ljubi cvetico, ki je edina med milijoni in milijoni zvezd, je srečen, da le upre oči v zvezde. Misli si: Tam nekje je moja cvetica ... Če pa bi jo bacek pojedel, bi mu bilo, kot da so vse zvezde naenkrat ugasnile. In to ni resno, kaj!"
Mali princ je bruhnil v jok.
Pilot je vrgel orodje stran. Saj je bil "na neki zvezdi, na nekem planetu, na mojem, na Zemlji, majhen princ, ki ga je bilo potrebno potolažiti." Vzel ga je v naročje.

Potem je pilot zvedel zgodbo o vrtnici, edini vrtnici, ki je rasla na prinčevem planetu.
Ampak preden se je vrtnica pokazala v vsej svoji lepoti, je bila samo nežna rastlinca, ki jo je Mali princ občudoval in ob njej hrepeneče čakal, da se vsa pokaže!
Vrtnica je bila malo domišljava ... " ... ni se nehala lepotičiti v svoji zeleni kamrici. Skrbno je izbirala svoje barve. Oblačila se je počasi in razporejala v cvetni venec listič za lističem. Ni marala priti na dan vsa zmečkana kot kak mak ..."

Hotela je očarati. Mali princ je hitro spoznal, da cvetica ni ravno skromna, toda zdela se mu je čudovita.
Rekla je, da se ne boji tigra, strah pa jo je bilo vetra. Vrtnica je potem kar naprej gnjavila malega dečka, stalno je zahtevala pozornost.
Pilotu je deček rekel: "Vidim, da nisem ničsar razumel! Moral bi jo soditi po dejanjih, ne po besedah Dišala mi je in mi cvetela. Nikoli ne bi smel pobegniti! Za temi nedolžnimi zvijačami bi moral slutiti skrito nežnost. Cvetice so tako neuravnovešene! Toda bil sem premlad, da bi znal ljubiti."
Mali princ je postal ob tej čudoviti cvetici nesrečen. In je sklenil oditi, za zmeraj zapustiti svoj planet.
Še zadnjič je zalil cvetlico.
"Zbogom."
Ona pa je molčala.
"Zbogom," je ponovil.
Cvetica je zakašljala. Pa ne zato, ker bi bila prehlajena.
"Neumna sem bila," je rekla naposled. "Oprosti mi, prosim. Še boš kdaj srečen ... Da, rada te imam. Sama sem kriva, da nisi tega vedel ..."
Mali princ jo je hotel pokriti pred vetrom.
"Kar pusti ta pokrov. Ne maram ga več."
"Toda veter ..."
"Nič bolj ne bom prehlajena ... Svež nočni zrak mi bo dobro del. Cvetica sem."
...
Zadnje dni so me preplavljale misli na vtrnico in Malega princa. Razmišljala sem o tem, kako morda kdo kdaj zasuka besedo, reče enkrat malo drugače kot drugič ... pa ne misli hudega ... morda si hoče ohraniti prijateljstvo, pa je neroden ... in nekdo drug zameri. In včasih zaradi nekaj besed, zaradi zamer zaradi nekaj besed, gredo narazen prijatelji.
Mali princ je ohranil svojo ljubezen do vrtnice, samo za nekaj časa je odšel. Spoznanja v njem so zorela ...
Lisica: "Le tisto spoznaš, kar udomačiš ..." In kasneje: "Zdaj veš, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu."
Mali princ vrtnicam na Zemlji: "Seveda, navaden popotnik bi mislil, da ni nobene razlike med vami in mojo vrtnico. /.../ Dragocena je zato, ker je moja."
Lisica kasneje Malemu princu: "Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico ..."
... in spoznanja so dozorela.
Pa v nas?
Tudi mi smo odgovorni za vse, kar smo udomačevali. Škoda je, če ostajamo zaradi nesporazumov (morda na začetku majhnih, potem pogosto večjih) osamljeni vsak na svojem bregu ...

(Izpisani citati iz knjige Mali princ - avtor je Antoine de Saint Exupery, v poševnem tisku dobesedno)