Nemški pesnik Rilke je nekaj časa prebival v Parizu. Vsak dan je na poti na univerzo šel skupaj s svojo francosko prijateljico.
Na tej poti je za nekim vogalom vedno sedela beračica, ki je mimoidoče prosila za miloščino. Vedno je sedela na istem mestu, nepremična kakor kip, z iztegnjeno roko in pogledom, uprtim v tla.
Rilke ji nikoli ni ničesar dal, njegova prijateljica pa ji je včasih namenila kakšen kovanec.
Nekega dne je prijateljica vprašala pesnika: "Zakaj nikoli ne daš ničesar tisti ubožici?"
"Morali bi dati nekaj njenemu srcu
, ne pa samo njenim rokam," je odgovoril pesnik.
Naslednjega dne se je Rilke pojavil s čudovito vrtnico, ki je ravno vzcvetela. Beračici jo je dal v roko in se odpravil naprej.
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega. Beračica je dvignila pogled, pogledala pesnika, hitro vstala, vzela njegovo roko v svojo in jo poljubila.
Odšla je in pri tem na prsi stiskala vrtnico.
Cel teden je niso videli. Potem pa se je znova pojavila na istem vogalu. Bila je tiha in nepremična kakor vedno.
"Od česa je živela vse te dni, ko ni ničesar dobila?" je vprašala mlada Francozinja.
"Od vrtnice," je odgovoril pesnik.
(Zgodbo sem obnovila po spominu.)
Na tej poti je za nekim vogalom vedno sedela beračica, ki je mimoidoče prosila za miloščino. Vedno je sedela na istem mestu, nepremična kakor kip, z iztegnjeno roko in pogledom, uprtim v tla.
Rilke ji nikoli ni ničesar dal, njegova prijateljica pa ji je včasih namenila kakšen kovanec.
Nekega dne je prijateljica vprašala pesnika: "Zakaj nikoli ne daš ničesar tisti ubožici?"
"Morali bi dati nekaj njenemu srcu
, ne pa samo njenim rokam," je odgovoril pesnik.Naslednjega dne se je Rilke pojavil s čudovito vrtnico
, ki je ravno vzcvetela. Beračici jo je dal v roko in se odpravil naprej.Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega. Beračica je dvignila pogled
, pogledala pesnika, hitro vstala, vzela njegovo roko v svojo in jo poljubila.Odšla je in pri tem na prsi
stiskala vrtnico.Cel teden je niso videli. Potem pa se je znova pojavila na istem vogalu. Bila je tiha in nepremična kakor vedno.
"Od česa je živela vse te dni, ko ni ničesar dobila?" je vprašala mlada Francozinja.
"Od vrtnice
," je odgovoril pesnik.(Zgodbo sem obnovila po spominu.)
Galerija (1)
Srčne zgodbeŠčepec soliLjudje med seboj
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
