Vrni se!

Temačno je vse okrog.
In teh zamorjenih dneh je še bolj sam. Vsi govorijo o veselih stvareh, o božiču, o jaslicah, o lučkah. A boji se, da zanj ne bo vsega tega.
Žena.
V mislih je pri njej.
Leži v bolnišnici v komi.
Mora iti k njej, a kar ne ve, kaj in kako bi ...

Oja, ve, da ji je marsikaj hudega naredil, ker je pil. In mu je nerodno iti do nje ... res nerodno ... Pa vendar jo ima tako rad ... Saj ni on kriv, če mu je pa toliko stvari v življenju šlo narobe ... Nekako si je moral blažiti žalost ob neuspehih.
Pa ko so ga sodelavci zafrkavali, da nič ne upa, je pač dokazal, da upa.
In vedno je bil za dobro družbo. Vedno so ga imeli vsi radi, vedno je blestel v družbi.
Rahlo zavrta črviček, če je to res, a ga hitro odžene.
Ja, vedno, vedno sem bil taglavni v družbi! se pogovarja sam s sabo. Udari z roko po mizi, da sam sebi pritrdi ...
Nalije si kozarček.
Za zdravje.
Pa potem enega za pogum ... saj mora ja iti v bolnišnico k ženi ...
Pa še enega na ženino zdravje ...
Pa še enega, da stoči zadnje kapljice iz steklenice ... kaj bi puščal tistih par kapelj ...
Ženi njegova družba ni bila všeč ... njegovi prijatelji, se ji je zdelo, prinašajo njemu več slabega kot dobrega ... pa a je kdo že videl babo, ki bi podpirala svojega moža! Če je bilo njemu všeč, njej ni bilo ... Ja, gotovo je bila ljubosumna, to je vedno vedel.
Ampak vsak pravi moški si mora tudi malo privoščiti. A ne!
Saj drugače je bila kar v redu ... ta njegova Marjana, le malo preveč trmasta, ni ga vedno podpirala, kot se pravi ženski spodobi ...
No, ja, res da tudi on ni bil vedno najbolj vzoren mož.
Tisto, ko je bruhal pred domačimi vrati na očeh sosedov, tisto že ni bilo prijazno do žene. Ali pa ko je včasih povzdignil glas, no ja, malo ... No, si prizna, včasih ni bilo samo malo ... In včasih je tako jezikala, da jo je moral mahniti. Potem je bila pa tako užaljena. Zakaj le? Prav prosila je, da jo udari! Mar bi ga pustila na miru, ali ni videla, kako je utrujen in kako potrebuje posteljo?
No, in zdaj naj gre k njej na obisk ...
Boji se, da je ne bo. Da je ne bo v sobi. Kaj pa če rečejo, da je umrla ... Strese se. Ja, kaj če je umrla.
Pravijo, da je v komi. Ga bo kaj razumela? Ga bo slišala?
Ali naj ji reče, da mu je žal, ker je bil včasih grob do nje.
Ja, rekel ji bo. In jo prosil, naj živi. Naj ne umre.
Potrkal je sosed, s katerim sta bila zmenjena, da ga pelje do bolnišnice.
"A nisi mogel brez pijače?" se je obregnil sosed. "Cel avto mi bo smrdel," je godrnjal sosed med vožnjo.
Pepe pa je razmišljal, da ga sosed ne razume. Imeti ženo v bolnišnici ni kar tako. Pa ne more mu povedati, da se boji ... Noben moški tega ne bo priznal.
Poiščeta pravi oddelek. Sosed bo počakal pred oddelkom. Sestra odpelje Pepeta v sobo s šestimi posteljami. Joj, bolnišnica. Bolezen. Voha jo. Če si tukaj, zboliš. Če ni človek že bolan.
Vse postelje so zasedene. Bolne ženske ležijo. Le katera je njegova Marjana?
Sestra opazi njegovo negotovost in ga odpelje k pravi postelji ... in sestra potem gre na drugo stran, da oskrbi neko drugo bolnico.
Pepe zdaj le opazi ženo. Leži, hrope, potne kaplje ima na čelu.
Prime jo za roko in jezik se mu zatika, ko ji začne govoriti: "Dober dan, Marjana ... Pepe tukaj ... saj veš ... tvoj mož ... saj me poznaš, a ne ..." V stiski ne ve, kaj bi pravzaprav rekel.
A tedaj ga sestra nežno zasuka na drugo stran: "Gospod, vaša žena je v tej postelji!"
Začuti, kako mu postane vroče ... Svoje žene ni spoznal ...
Pogleda gospo, ki jo je imel prej za seboj ... tudi ta hrope ... tudi ta je čisto bela. Tudi ta ima zaprte oči ...
A je res ta ženska njegova žena?
"Marjana, tukaj sem, tvoj Pepe ..." Ne ve, kaj bi rekel ...
"Veš, vedno sem te imel rad."
Zdelo se mu je, da so zadrgetali kotički njenih ust. A oči so ostale zaprte.
Morda je bila vesela njegovih besed ...
In potem pomisli: Morda se mi pa umika. Morda pa noče več živeti.
"Ne bom več pil, obljubim," ji pravi. "Samo vrni se domov."
Žena molči. Leži vsa bleda in brez besed.
"Najboljši mož ti bom," obljublja. Prisega sam sebi.
A žena ne odgovori.
Počasi on odtava ven, sam, brezupno sam ... Vožnja domov je brez besed. Sosed ga od strani sočutno pogleduje.

Dom je prazen ... še bolj kot prej ...
Nikoli prej ni tako močno čutil, kako mu je draga bližina žene.
V njem je ena sama prošnja: Vrni se!
Verjame si, da bo boljši. Najraje bi si nalil kozarček ... A ga ne bo, ne, on že ne.
Pred njim stoji prazna steklenica. Vse kaplje je stočil iz nje, preden je šel v bolnišnico.
Na zemljo se je že zdavnaj spustila noč. Skozi okno mežikajo lučke, božične lučke ... Migljajo pred očmi ...