Voščilo ob novem letu: želim nam vsem ljubezni! :-)
Nekako mi ne gredo prav zelo voščila od rok. Ne več. Kje so časi, ko sem spisala lastnoročno po 40 voščil, vsako posebej na novo z mislijo na konkretnega človeka?
Nekako mi ne gredo prav zelo voščila od rok. Ne več. Kje so časi, ko sem spisala lastnoročno po 40 voščil, vsako posebej na novo z mislijo na konkretnega človeka?
Zdaj pa razmišljam, kako so lepe besede še vedno samo lepe besede, če ne rodijo sadov.
In lepe besede brez sadov so le "zveneče cimbale", "lepa slika", nekaj, ob čemer je človek lahko globoko ganjen ... dokler ne vidi, da so samo besede, samo nekaj zunanjega, samo okvir, samo prazna škatla ... struga brez vode, brez žive vode ...
mrtve ...
Lepe besede, ki ne rodijo, so samo - balast. Nekaj odvečnega ... morda izjemoma koristno mašilo ...
Zdaj pa razmišljam, kako so lepe besede še vedno samo lepe besede, če ne rodijo sadov.
In lepe besede brez sadov so le "zveneče cimbale", "lepa slika", nekaj, ob čemer je človek lahko globoko ganjen ... dokler ne vidi, da so samo besede, samo nekaj zunanjega, samo okvir, samo prazna škatla ... struga brez vode, brez žive vode ...
mrtve ...
Lepe besede, ki ne rodijo, so samo - balast. Nekaj odvečnega ... morda izjemoma koristno mašilo ...
Zato komaj upam kaj reči. Ob začetku leta. Ob misli na vas, blogerje, prijatelje, ki se srečujemo tukaj.
Ob misli tudi na neznane obiskovalce mojega bloga.
Pa vendar: nam vsem želim ljubezni! Ljubezni, tiste v srcu, ki topli odnose, ki je kot pomladno sonce, ki sije na vse, kolikor daleč more, in greje globoko, globoko, kolikor le more. Ki daje koreninam mlado rast. Ki kliče kalčke iz semen. Ki razvija popke, ki odpira cvetove in jih napolnjuje z večnimi dišavami ...
Želim ljubezni, katere cilj je, da bi bilo lepo vsem. Brez zlorab. Brez potvarjanj. Brez sprenevedanj. Brez prikrivanj, laži, zahrbtnosti.
Morda "ilustracija" (izpred mesecev v mojem vrtu) ni ravno primerna,
toda meni se zdi prava: barve so božične: zelena in rdeča.
In vsebina: naj bo naše življenje polno sadov!
Želim nam mnogo zdravih zrelih sadov v vsakdanjem življenju!
Postala sem pri 1. pismu apostola Janeza, Janez je veliko pisal o ljubezni, verjamem, da jo je živel:
Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga,« pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on.
Ljubi, ne pišem vam nove zapovedi, temveč staro zapoved, tisto, ki jo imate že od začetka. In stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Pa vendar vam pišem novo zapoved, namreč to, kar je resnično v njem in v vas: tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.
(1Jn 2, 1-11)
Ob tem mislim na svojo mamo, kolikokrat je rekla prav to: "Otročiči moji, ljubite se med seboj!"
Galerija (2)
Ščepec soliŽiva voda
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
