Vojak iz Vietnama

Zgodbo sem tako spotoma, med pospravljanjem, prebrala v reviji Ognjišče. In se me je zelo dotaknila.
Sin se iz vietmanske vojne vrne v Ameriko. Ne pride še domov, pač pa pokliče po telefonu. Seveda so starši zelo veseli, ker se sin vrača.
Toda sin ima posebno željo.
Prosi očeta, s katerim govori po telefonu, če sme pripeljati s seboj tudi prijatelja.
Po očetovi pritrditvi pove, da je prijatelj vojni invalid, izgubil je nogo in roko. In da prosi, če sme ta prijatelj ostati pri njih.
Oče pravi, da to pa ne gre. Da si ne morejo naložiti na rame tolikšnega bremena.
Sin tedaj odloži slušalko, prekine pogovor.
Ni se več oglasil.
Čez nekaj dni kličejo njegove starše, da je njihov sin mrtev, da vse kaže, da je naredil samomor. In starši so prišli, da identificirajo truplo ... Vidijo, da je res njihov sin ... in vidijo, da je sin .. brez roke in noge ...

Razmišljam, kolikokrat nam kdo od bližnjih želi povedati nekaj težkega ... morda nekaj, kar pove o njegovi ranjenosti in ranljivosti. Pripoveduje nam po ovinkih, ker nas preizkuša, ali smo velikodušni. Ali zmoremo sprejeti resnico? Je previden, ker se boji zavrnitve, osmešenja ...
Dostikrat bi bilo veliko lažje, če bi človek, ki nas potrebuje, povedal naravnost.
A ljubezen je tudi v iskanju odtenkov. V iskanju med vrsticami ...