Vitamin L

Ste že slišali za vitamin L? Najbrž ne, ali pa le malokdo, saj se o njem ne učimo v šolah in ni vpisan v raznih tabelah!
To je vitamin Ljubezni, Lepote. Tisti, ki daje rastlinam doma in v domačem vrtu, na domači njivi veselje do rasti, do lepega in najboljšega razvoja. To je vitamin pozornosti, s katerim obdajamo svoje rastline.

No, tako nekako piše v eni brošurici, ki sem jo brala nekega dne na vlaku, ko sem potovala prav na - svoj vrt.
Brošurica govori o biovrtu, o lastni pridelavi hrane, vsaj nekaj gredic, če je mogoče.
Kakšno neizmerno vrednost ima ta hrana v primerjavi s tisto iz trgovine, ki morda ni zrasla niti v zemlji niti pod pravim resničnim soncem, temveč obsevana od umetne svetlobe in brez prsti.
Sploh pa ni bila obdana z ljubeznijo, ni doživljala nežnih dotikov prijaznih rok, ni doživljala tega, da bi jo kdo z veseljem in hvaležnostjo ošinil s pogledom ... ta zelenjava in to sadje pomeni proizvajalcem bolj ali manj samo - dobiček.

Teh stvari se jaz vse bolj zavedam, posebno še prav zadnja leta, morda 15, 20 let.
Leta in leta dela v lastnem vrtu, kultiviranje zemlje, kjer je bilo nekaj časa tudi odlagališče šare raznih sosedov (saj je bila zemlja, ki je sedaj naša, svoj čas nikogaršnja), tako da še zdaj izgrebem iz zemlje tube od zobnih past, ploščice od zdravil, zdrobjene delce stekla, žico, podplate od čevljev ..., vse to se počasi obrestuje. Vrt je vse bolj in bolj naš in živ.
Pred leti smo posadili samooplodni kivi, enega samega, in čez neakj let smo prvič obirali svoj kivi. Ko je prvič rodil kaki, smo pridelali res samo kakšnih deset sadežev, ampak saj sta drevesi šele začeli roditi. Poleg tega smo pridelali nekaj jabolk, morda za en zaboj. Ne prav veliko, vsa drevesa so še mlada, toda dovolj, da trgovinska jabolka ne pomenijo več posebne vrednosti. Edino orehi so od prej, stara, mogočna drevesa in orehe imamo sedaj le naše. In potico jemo, če smo dovolj pridni in nadrobimo orehe! In če jih kakšno leto ni, orehov namreč, jih pač ni, bo pa drugo leto bolje!
Vedno bolj vem in čutim, kako neizmerno vredno je to, kar zraste meni, kar zraste nam.
Naučila sem se uporabiti tudi marsikaj, kar je svoj čas pomenilo samo plevel. Zdaj vem, da je veliko plevela užitnega (npr. regačica) in da je marsikaj plevel samo v očeh izbirčnežev ali ljudi, ki rastlin ne poznajo.

In zdaj se vrnem spet k brošurici, ki sem jo brala na vlaku. Avtorica omenja valovanje v rastlini. Omenja to, da najbolj primerna hrana zraste res prav v okolju, kjer človek živi. (In ja, prav to govori tudi moj mož - in verjamem, da je res!) Pravi, da rastline, rastoče blizu morja, razvijejo tudi nekakšno zaščito do zelo močnega sonca, in človek, ki živi tam in je tisto hrano, tudi z rastlino dobi zaščito pred premočnim soncem.
Prav tako rastline, ki zrastejo v zelo suhem zraku, vsebujejo snovi, ki jo ščitijo pred presuhim zrakom ... in to preko ratline, preko hrane dobi tudi človek.

Pa sem spet v svojem vrtu. Res je, vedno bolj čutim, kako neizmerno vredna je hrana z našega vrta. Pa kaj potem, če je marsikaj majhno in drobno? Nič hudega.
In če sklepam po tem, kar je pisalo, ko sem raziskovala agrume, namreč da vsebujejo ekološko pridelani agrumi veliko več vitaminov kot neekološko pridelani, potem zagotovo isto velja za rastline iz domačega vrta. Ni vse v množici in velikosti listja, v ogromnih glavah solate, v strašno velikih bučah ... Bistvo, zdravje samo, je dostikrat skrito znotraj ... in je kot zdravilo, niso potrebne ogromne količine, temveč majhne, a nabite z živim.

V brošurici tudi piše o tem, kako včasih bio pridelki nimajo več velike vrednosti, če je za njimi dolg trasport. Logično, kajne?
Tako da vse bolj in bolj govori za to, da dajemo prednost domačim stvarem ... in če že nimamo lastne gredice, dajmo prednost "sosedovim" rastlinam ... Ne tistim iz daljnih tujih krajev.
Pri nas kupimo banane res le izjemoma. Tudi ni mogoče razumeti, da so banane poceni (čeprav potujejo zelo daleč in jih skladiščijo cele mesece), marsikdaj so cenejše od slovenskih jabolk. Kako je to mogoče? Pač ne bi smelo biti tako.

Tudi korito na oknu - in v njem peteršilj, drobnjak, bazilika, timijan, rožmarin in še kaj - nam prinaša vitamin L. Z našo ljubeznijo in pozornostjo do teh rastlin ga bo v domačem koritu tudi kar nekaj. In tako obogatimo tudi sebe. Nekatere od teh rastlin, kot npr. rožmarin in lavanda, tudi preganjajo mrčes in tako je še dodatno dobro imeti kaj tako človeku prijaznega na oknu.

O vitaminu L sem brala v brošurici Moj biovrt, ki jo je pripravila Mojca Sušnik Klemenčič, urednica revije Rože in vrt.

.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/94121/strupi-v-olupkih-agrumov-res-samo-v-olupkih