Visoke petke

Ob Nanosu in povezanih in povitih planinskih čevljih se seveda spomnim tudi na kakšno drugo "smolo", ki sem se ji smejala in se ji še smejem:

Visoke petke! Nekaj, o čemer verjetno sanja vsaka deklica!
Moja mama ni imela nobenih čevljev z višjimi petami. Torej doma ni bilo nič pomerjanja!
Zanimivo je to, da je moja mama svoje poročne čevlje (črne barve) nosila gotovo 20 let. Zelo dobro se spominjam, kakšni so bili. Bi jih takoj prepoznala, če bi jih sedaj videla.
Mama ni marala hoditi od doma, zelo redko je šla kam drugam kot k maši ob nedeljah. Celo v trgovino je šla redko, to je opravil ata. Trgovina in sploh vse je bilo peš dve uri daleč. In odprto seveda samo ob delavnikih. Mama je pa šla zdoma le ob nedeljah.
Tako je ata mami kupil tudi obleko, spominjam se posameznih kosov, spomnim se celo plašča, ki ga je kupil zanjo. In kupil je tudi čevlje. Na pamet. Pravzaprav ne čisto na pamet. Če je bilo potrebno kupiti čevlje, smo na karton narisali obris stopala in izrezali in potem je tisti, ki je šel kupit (sprva le ata, seveda, kasneje pa tudi otroci), pomerjal izrezani karton v čevlju.
No, tako je ata enkrat kupil mami čevlje, ki so imeli malo pete! Ne visoke, pač tako srednje visoko! Bila je široka in iz polne gume.
Mama je tisto gledala in gledala ... nič ni rekla. Potem je šla po žago in odžagala del pet, tako si je znižala pete in imela take čevlje, kot jih je rada nosila!

No, jaz pa, ko sem malo bolj zrasla, sem si seveda želela imeti čevlje s petami. To je bilo v mojih srednješolskih letih in morda še kakšno leto po tem.
Zelo dobro se spominjam enih čevljev s petko, v katerih sem res dobro hodila.
Nekega poznega deževnega večera me je čakala tista dveurna pot domov. Deset kilometrov. V petkah seveda. Tako sem zavila po poti, ki pelje čez hrib, malo krajša je kot tista po dolini. Ni bila ravno lepa, za pešce še, z avtom se je pa tukaj le redkokdo peljal. Sploh po tistem delu, ki pelje strmo navzdol po zdrapani makadamski poti (no, sicer tedaj pri nas ni bilo še nič asfaltiranih poti). Predvsem je to pot uporabil kdo brez vozniškega izpita, tukaj si človek res ne bi mogel predstavljati policista!
No, in jaz sem motovilila v svojih čevljih s petkami po trdi temi in dežju po tisti poti ... Bilo je tako temno, da sem hodila bolj ali manj na pamet, videlo se ni nič.
In tako sem se skušala izogniti lužam in blatu na makadamski cesti. (Še za tisto cesto v dolini, po kateri je celo avtobus vozil, so rekli, da se ji po japonsko reče - samajama. In ja, govorili so, da imajo naši cestarji žulj od lopate na bradi - ker se opirajo na lopato, namesto da bi več delali. Ja, včasih so bili cestarji vsak dan na cesti s samokolnicami in lopatami!)
Spustila sem se po hribu navzdol. Začutila sem blato pod nogami. Malo za tem sem začutila, da nimam prave stopinje. Potem sem ugotovila, da z eno nogo drugače stopim kot z drugo.
Peta!! Peto sem izgubila!
Kje je peta?
In tako sem v tisti črni noči brskala po blatu, da najdem peto!
Našla sem jo. Do doma je bilo še več kot uro hoda.
Si predstavljate, kako zanimivo pot sem potem imela!
Na eno nogo sem hodila po prstih, bila je tema in deževalo je.
Toda našla sem peto!
Moj oče je znal malo tudi popravljati čevlje. Mislim, da se je nekaj naučil pri vojakih.
Doma je imel celo skrinjo kopit (da je čevelj, ki ga je obdeloval, dal gor), dreto (tisti debel sukanec za šivanje čevljev), šilo, smolo, kaj vem, kaj vse!
No, srečno sem prišla do doma.
In potem, ko so se čevlji osušili, je moj ata prilepil in pribil peto nazaj.
In bila sem spet "popolna", no ja, peta je stala potem rahlo postrani.
Potem, pa ne zaradi tistega dogodka v temni noči, me je počasi vse minilo do višjih pet in začela sem razmišljati, da če bi visoke pete ženske res potrebovale, potem bi že po naravi imele tako stopalo!