Verdreng - nekdaj vas kočevskih Nemcev, potem pa ...
Pred kratkim smo se pogovarjali o taboriščih, od nekoga družina je bila na Rabu, nekdo je pripovedoval o Dachau, jaz sem lani "obiskala"
Pred kratkim smo se pogovarjali o taboriščih, od nekoga družina je bila na Rabu, nekdo je pripovedoval o Dachau, jaz sem lani "obiskala" Auschwitz ... Ob vseh takih pogovorih se pogosto spomnim na izjavo ene taboriščice iz Verdrenga - češ, da je bilo tam huje kot v Auschwitzu, kjer je bila med vojno ...
Verdreng je bilo povojno taborišče na Kočevskem ...
Taborišče za politične zapornice.
Verdreng (Podlesje - številka 1 na zemljevidu).
V Verdrengu, govor gospe Drobnič, fotografije izpred nekaj let
Verdreng kot dom kočevskih Nemcev
Po vojni (1949) je vasica postala žensko taborišče za politične zapornice. V taborišču, ki je bilo ustanovljeno leta 1949 s strani notranjega ministra LRS Borisa Kraigherja, je kazen za prekrške ''kršenja javnega reda in miru'' prestajalo 800 slovenskih zapornic. Šlo je predvsem za ženske, katerim je oblast očitala politično nepokorščino. Pogosto je šlo za politični interes oblasti (nepravi po politični plati) ter za premoženjsko oškodovanje (premožnim so pač pobrali imetje - interes države - pa so že našli "krivdo" na dotedanjem lastniku).
Tako je ena od zapornic Lidija Drobnič povedala, da je bila obtožena, da dijake odvrača od udarniškega dela. Tedaj je bila sama še dijakinja. Bila je v skupini mladih, ki so res delali v smer osamosvajanja Slovenije.
V Verdreng so ženske vozili postopoma. Ko je eno dekle, Mila Jakopičeva, prišla tja, ni mogla razumeti, da je njena teta, ki je bila aretirana dva tedna prej, v tem času osivela in gleda samo v tla in ji na pozdrav niti ne odgovori ... Vprašala se je, če je vse v redu z njo. A je kmalu zvedela, zakaj ni bilo nobenega kontakta! Prepovedano je bilo govoriti!
800 žensk je živelo skupaj v majhni vasici nekaj mesecev, toda niso smele govoriti!
Od junija, julija 1949 pa do pozne jeseni istega leta so bile v isti poletni oblekci, nikoli se niso mogle preobleči, niti spodnjega perila ne.
Za kazen so jih postrigli, nekatere pa so morale iti stat v bunker v vodo do kolen ... in tam stati dva, celo tri dni.
Po njih so skakale podgane (mislim, da so eno hišo poimenovale "podganji grad"), zeblo jih je, okrog so slišale tudi volkove.
Pa delo? Bile so namreč v delovnem taborišču. Nosile so težke kamne, včasih samo tja in nazaj. Na roke drobile kamne v pesek, tolkle s kamni po kamnih (kamena doba?).
Predavateljica je povedala, da pravzaprav pretresa dejstvo, da se nobeni ni "utrgalo" in da nobena ni tam umrla ...
Ko so odhajale od tam (naša sogovornica je bila potem še v zaporu na škofjeloškem gradu) oz. ko so jih spustili "na svobodo", so morale podpisati, da nikoli nikjer ne bodo govorile o tem, kar so (tam) doživele.
Tako da mnoge niso upale o tem govoriti, vsaj še dolgo ne ...
Ena od taboriščnic, ki je bila med 2. svet. vojno zaprta v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, l. 1949 pa v Verdrengu, Logarjeva, pravi, da je bilo v Verdrengu huje kot v Auschwitzu ...
Zdaj se enkrat letno, septembra, dobivajo (jaz sem bila dvakrat zraven) na spominski slovesnosti na mestu tega taborišča, vas kočevskih Nemcev pa je bolj ali manj v razvalinah. A na srečo se življenje tam počasi obuja ...
Delčki od tu:
- Komunistična oblast je s prisilnim delom in kazenskimi delovnimi taborišči, brutalno zatirala drugače misleče in vladala s pomočjo strahu. Med ljudmi je bilo znano dejstvo, da se oblasti nisi smel zameriti in da so že za nedolžno šalo marsikoga zaprli za več let. Oblast je obstoj delovnih taborišč utemeljevala s potrebo po prevzgoji obsojencev. V poročilu Uprave za izvrševanje kazni za leto 1949 piše: Dela kot vzgojnega sredstva, smo se posluževali z namenom, da v obsojencih vzbudimo pravilen odnos do dela in jih istočasno v političnem pogledu tudi prevzgojimo, saj je bilo fizično delo tesno povezano s politično prevzgojo in to zlasti s pomočjo predavanj, s katerimi smo obsojencem prikazovali važnost produkcije za dosego petletnega plana in socializma, ter pomen socialistične družbene ureditve za človeka.
Poročilo Uprave za izvrševanje kazni z dne 15. junija 1950 navaja, da so kot sredstvo prevzgoje uporabljali naslednje tri vrste dela: prvič, fizično delo, drugič, učno- vzgojno delo in tretjič, kulturno- prosvetno delo. Omenjeno poročilo poudarja, da so vse te tri oblike dela kot prevzgojno sredstvo, " med seboj trdno povezane, kar je nujno potrebno zato, ker hočemo obsojencem privzgojiti pravilen, to je socialističen odnos do dela. Obsojencem je nujno, vzporedno z delom, prikazovati prednost socialistične družbene ureditve. " Molk o življenju za žico je bil ob izpustu, največkrat pogojnem, zapovedan, pa nikjer zapisan. Z grožnjami so tirani dosegli namen - prisilno delo ni postalo del javne govorice, kvečjemu zamolklega šepetanja in ustrahovanja množic.
/.../ želja po govorjenju je zelo naravna, zelo univerzalna. To željo, da pripovedujemo o sebi in o tem, kaj smo prestali, imamo vsi. /.../ In zdaj, če so povedali, kje so bili, kaj so počeli, so kršili to zapoved. Če tega niso naredili, so se postavili še v težjo situacijo, kajti niso mogli izpolniti te svoje želje.
O tem, kaj pa so doživljali obsojenci v teh taboriščih, pa seveda v dokumentih ministrstva za notranje zadeve, nimamo podatkov. /.../ Ta pričevanja so se začela zbirati šele, ko je bil sprejet zakon o popravi krivic, leta 1996, so dobili prvič ti ljudje možnost tudi spregovoriti o tej stvari.
Pričanji:
- Bom najprej povedala, Verdreng je bil pa najhujše taborišče.
- Tam je bila voda noter in smo bili tam, v tistem bunkerju, brez hrane tri dni. Ampak tista noč se ne da pozabit, nikoli je ne bom pozabila, skoz si mislil, kdaj bodo za tabo prišli, da te bodo ostrigli in smo tam not tako jokale in molile celo noč. Še Prennerjeva, ki je bila taka močna ženska, jo je zlomilo.
Še nekaj prizorov iz Verdrenga (september 2010):
V Verdrengu, govor gospe Drobnič, fotografije izpred nekaj let
Verdreng kot dom kočevskih Nemcev
Verdreng je bila pred vojno vas s 24 poslopji, naseljena s kočevskimi Nemci, ki so tja prišli že v 14. stoletju.
Po vojni (1949) je vasica postala žensko taborišče za politične zapornice. V taborišču, ki je bilo ustanovljeno leta 1949 s strani notranjega ministra LRS Borisa Kraigherja, je kazen za prekrške ''kršenja javnega reda in miru'' prestajalo 800 slovenskih zapornic. Šlo je predvsem za ženske, katerim je oblast očitala politično nepokorščino. Pogosto je šlo za politični interes oblasti (nepravi po politični plati) ter za premoženjsko oškodovanje (premožnim so pač pobrali imetje - interes države - pa so že našli "krivdo" na dotedanjem lastniku).
Tako je ena od zapornic Lidija Drobnič povedala, da je bila obtožena, da dijake odvrača od udarniškega dela. Tedaj je bila sama še dijakinja. Bila je v skupini mladih, ki so res delali v smer osamosvajanja Slovenije.
V Verdreng so ženske vozili postopoma. Ko je eno dekle, Mila Jakopičeva, prišla tja, ni mogla razumeti, da je njena teta, ki je bila aretirana dva tedna prej, v tem času osivela in gleda samo v tla in ji na pozdrav niti ne odgovori ... Vprašala se je, če je vse v redu z njo. A je kmalu zvedela, zakaj ni bilo nobenega kontakta! Prepovedano je bilo govoriti!
800 žensk je živelo skupaj v majhni vasici nekaj mesecev, toda niso smele govoriti!
Od junija, julija 1949 pa do pozne jeseni istega leta so bile v isti poletni oblekci, nikoli se niso mogle preobleči, niti spodnjega perila ne.
Za kazen so jih postrigli, nekatere pa so morale iti stat v bunker v vodo do kolen ... in tam stati dva, celo tri dni.
Po njih so skakale podgane (mislim, da so eno hišo poimenovale "podganji grad"), zeblo jih je, okrog so slišale tudi volkove.
Pa delo? Bile so namreč v delovnem taborišču. Nosile so težke kamne, včasih samo tja in nazaj. Na roke drobile kamne v pesek, tolkle s kamni po kamnih (kamena doba?).
Predavateljica je povedala, da pravzaprav pretresa dejstvo, da se nobeni ni "utrgalo" in da nobena ni tam umrla ...
Ko so odhajale od tam (naša sogovornica je bila potem še v zaporu na škofjeloškem gradu) oz. ko so jih spustili "na svobodo", so morale podpisati, da nikoli nikjer ne bodo govorile o tem, kar so (tam) doživele.
Tako da mnoge niso upale o tem govoriti, vsaj še dolgo ne ...
Ena od taboriščnic, ki je bila med 2. svet. vojno zaprta v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, l. 1949 pa v Verdrengu, Logarjeva, pravi, da je bilo v Verdrengu huje kot v Auschwitzu ...
Zdaj se enkrat letno, septembra, dobivajo (jaz sem bila dvakrat zraven) na spominski slovesnosti na mestu tega taborišča, vas kočevskih Nemcev pa je bolj ali manj v razvalinah. A na srečo se življenje tam počasi obuja ...
Delčki od tu:
- Komunistična oblast je s prisilnim delom in kazenskimi delovnimi taborišči, brutalno zatirala drugače misleče in vladala s pomočjo strahu. Med ljudmi je bilo znano dejstvo, da se oblasti nisi smel zameriti in da so že za nedolžno šalo marsikoga zaprli za več let. Oblast je obstoj delovnih taborišč utemeljevala s potrebo po prevzgoji obsojencev. V poročilu Uprave za izvrševanje kazni za leto 1949 piše: Dela kot vzgojnega sredstva, smo se posluževali z namenom, da v obsojencih vzbudimo pravilen odnos do dela in jih istočasno v političnem pogledu tudi prevzgojimo, saj je bilo fizično delo tesno povezano s politično prevzgojo in to zlasti s pomočjo predavanj, s katerimi smo obsojencem prikazovali važnost produkcije za dosego petletnega plana in socializma, ter pomen socialistične družbene ureditve za človeka.
Poročilo Uprave za izvrševanje kazni z dne 15. junija 1950 navaja, da so kot sredstvo prevzgoje uporabljali naslednje tri vrste dela: prvič, fizično delo, drugič, učno- vzgojno delo in tretjič, kulturno- prosvetno delo. Omenjeno poročilo poudarja, da so vse te tri oblike dela kot prevzgojno sredstvo, " med seboj trdno povezane, kar je nujno potrebno zato, ker hočemo obsojencem privzgojiti pravilen, to je socialističen odnos do dela. Obsojencem je nujno, vzporedno z delom, prikazovati prednost socialistične družbene ureditve. " Molk o življenju za žico je bil ob izpustu, največkrat pogojnem, zapovedan, pa nikjer zapisan. Z grožnjami so tirani dosegli namen - prisilno delo ni postalo del javne govorice, kvečjemu zamolklega šepetanja in ustrahovanja množic.
/.../ želja po govorjenju je zelo naravna, zelo univerzalna. To željo, da pripovedujemo o sebi in o tem, kaj smo prestali, imamo vsi. /.../ In zdaj, če so povedali, kje so bili, kaj so počeli, so kršili to zapoved. Če tega niso naredili, so se postavili še v težjo situacijo, kajti niso mogli izpolniti te svoje želje.
O tem, kaj pa so doživljali obsojenci v teh taboriščih, pa seveda v dokumentih ministrstva za notranje zadeve, nimamo podatkov. /.../ Ta pričevanja so se začela zbirati šele, ko je bil sprejet zakon o popravi krivic, leta 1996, so dobili prvič ti ljudje možnost tudi spregovoriti o tej stvari.
Pričanji:
- Bom najprej povedala, Verdreng je bil pa najhujše taborišče.
- Tam je bila voda noter in smo bili tam, v tistem bunkerju, brez hrane tri dni. Ampak tista noč se ne da pozabit, nikoli je ne bom pozabila, skoz si mislil, kdaj bodo za tabo prišli, da te bodo ostrigli in smo tam not tako jokale in molile celo noč. Še Prennerjeva, ki je bila taka močna ženska, jo je zlomilo.
Še nekaj prizorov iz Verdrenga (september 2010):
Jugoslavija se je l. 1948 "pogumno odcepila od Stalina" (tako smo se tudi učili v šoli, vsaj še dolga desetletja po l. 1948), toda - je grenko pripomnila predavateljica: "Včasih so učenci hujši od učitelja ..." Marsikaj (politični nadzor in teror, omejevanje verske svobode ...) se je v naši tedanji državi ("ljudski republiki") postopoma še močno stopnjevalo ... Koliko zgodb nam govori o tem.
- Sorodno:
Skriti spomin
- O Verdrengu še:
Dokumentarci: Osvobojeni gradimo: Prisilno, poboljševalno
O cerkvi - Predavateljica je omenila govorice, češ da je bila cerkev zrušena že prej, med vojno ... toda ko je bilo taborišče l. 49, so imeli v cerkvi vendar kuhinjo!
Zgodba iz Verderenga: Vrnite mi nasmeh
Skriti spomin
- O Verdrengu še:
Dokumentarci: Osvobojeni gradimo: Prisilno, poboljševalno
O cerkvi - Predavateljica je omenila govorice, češ da je bila cerkev zrušena že prej, med vojno ... toda ko je bilo taborišče l. 49, so imeli v cerkvi vendar kuhinjo!
Zgodba iz Verderenga: Vrnite mi nasmeh
Galerija (18)
PreslanoKrvavi potLjudje med seboj
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
