Veliko dobrega opustil ...

Molitev je pogovor z Bogom. Taka je "definicija", ki se jo učijo otroci pri verouku.
Molitve so vseh vrst, razvrstimo jih lahko na zelo različne načine, eden od načinov je: molitve po obrazcih in molitve, ki niso po obrazcih.
Obrazci so posebej uporabni, kadar molimo skupaj - občestvena molitev ... Včasih živo čutim, kako sem delček ene večje skupnosti in zelo začutim duha skupnosti!
In obrazci utegnejo biti zelo dobrodošli, kadar se izgubljamo in ne vemo, ne kam ne kako ... ko nimamo besed, ko ne najdemo pravih besed (morda še posebej v hudi stiski) ... Včasih tedaj, ko je stiska prevelika in onemimo. Pa mogoče tisti čas kakšna "molitvica" (morda še iz otroštva), lahko samo v preblisku misli, utiri pot skozi temo. Tako začutim včasih ob bolnikih.

Katoliško obredje pozna veliko obrazcev in tudi molitev za vsakdanjo "domačo" rabo je veliko. Seveda je pa vrednost molitve predvsem v tem, če smo v njej iskreni, če skušamo iti vase in se tako povezati z Svetim, z Bogom. In iz tega živeti.

Tako da drdranje nekega obrazca, ker "se spodobi", ker so "taki predpisi, pravila", da bo Bogu zadoščeno (da me slučajno ne bi kaznoval - če mogoče res obstaja) ne pomeni molitve v pravem pomenu, take, ki potem človeku pomaga biti Človek.

Naj bo človek res pristen, ko obupuje, se krega z Bogom, ga časti, se mu zahvaljuje, pa naj je to po obrazcih ali brez njih.
Zagotovo pa nismo vedno enako globoko v molitvi in tudi, ko molimo po obrazcih, marsikdaj izrečemo kakšno besedo ali stavek ali celo več stavkov, ne da bi bili posebej pozorni na vsako besedo, smisel, vsebino. (Sicer je prav tako tudi npr. s pozdravljanjem, fraze, navade - včasih vnesemo sebe v pozdrav, včasih je pa le zunanja gesta.) Enkrat se nas dotakne posebej kakšna misel, drugič druga.

No, močno se me dotika besedna zveza "veliko dobrega opustil ... " Te besede so del molitve, ki je ob nedeljah na samem začetku svete maše.

"Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Žal mi je, zelo mi je žal. Zato prosim sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeškega Očeta." (Wikipedija)

Kako zelo se me včasih ta molitev dotakne! (V tem zapisu se dotikam predvsem tega:
mnogo dobrega opustil ...)

Kolikokrat se ljudje izognejo (izognemo?) kakšnim težkim situacijam, ki se dogajajo drugim - da ne bi bilo potrebno nič narediti. (!?) Včasih gre za to, da se bojimo biti vsiljivi (npr. ko vemo, da ima nekdo hudo preizkušnjo, npr. bolezen) ali nas je strah, da se bo (še) nam kaj zgodilo (nasilje na cesti, v šoli ...), potem še, ker se čutimo nerodni, nespretni (ne najdemo pravih besed, bojimo se, da še bolj prizadenemo ...) ... A vse to so lahko predvsem izgovori, opravičila zase.
Ampak to je narobe. Mnogokrat bi moral človek kaj narediti. Ne le čakati ... ne počakati, da stvar mine sama od sebe oz. predvsem brez nas!

Ampak prav tako kot včasih nič ne naredimo, ko je kdo v hudi stiski, prav tako včasih ne pristopimo s čisto preprostimi vsakdanjimi ljubeznivostmi, npr. s pozdravom, stiskom roke, pohvalo, objemom najbližjih ljudi. Morda smo malo pusti v izražanju svojih čustev - toda, če bi vedeli, koliko bi to pomenilo najbližjim, pravzaprav najljubšim ljudem, ki jih imamo res radi, bi to lažje naredili.

Torej besedna zveza "mnogo dobrega opustil" veliko pomeni. Nas opozarja.
Prav tako, kot je narobe "mnogo slabega storil", je narobe tudi "mnogo dobrega opustil" (v tem molitvenem obrazcu je to "opustil" celo na prvem mestu ...).
Kot bi vezli prt, pa bi nekje naredili napake (hudega storil), drugje pa pustili prazno (veliko dobrega opustil). Ne v enem ne v drugem primeru prt ne bo lep.

Življenje je sestavljeno tudi iz napak (ko smo bili štorasti, ko smo pristopili s premalo pozornosti, empatije) - in tedaj skušajmo popraviti, če je mogoče - ni pa narejeno iz praznine - iz tistega, česar ni, pa naj bi bilo ...