Veliki teden

Veliki teden ...
Veliki teden v našem življenju ........
Če ta izraz povsakdanjim, prenesem na kogarkoli, potem vidim takole:

Cvetna nedelja ... V življenju nas doletijo presenetljivo in pretresljivo lepe stvari, zveze, stiki z ljudmi, odnosi, doživetja, podobe, glasovi ...
Včasih doživimo pravo zmagoslavje.
Včasih živimo globoko srečo, tudi daljše obdobje je lahko bogato ganljivo lepih občutij ...
A potem pride ... zdi se mi, da kar vedno, le gledamo na to različno ... veliki teden ...
Vsak človek zaide tudi v težke čase, začuti svoja bremena (ki jim včasih res ni kriv) kot neizmerno težka.

Različno pogumni, različno svetli se znajdemo v globeli, v temi ...
Včasih nas stiska pri srcu, včasih nas tišči v želodcu.

Včasih neizmerno boli duša. Bolijo izgube. Žalujemo za izgubljenim/i in včasih se ne moremo utolažiti. Včasih skušamo rešiti izgubljeno.
Včasih čutimo, kako nam smrt diha za vrat.

In danes posebej mislim na enega očeta ... in na ... eno mamo, na mamo, ki je ni več tukaj.
Oče je ostal sam. Sam z otroki.

Kaj vse se dogaja v srcih?
"Moramo upati!"

Ja, moramo upati.

Mnogi pravijo, da je vse za nekaj dobro. A jaz kar ne morem tega sprejeti.

Ne morem, nočem verjeti, da je vse za kaj dobro.

Zdi se mi, da se s tem opravičujejo razni komodneži ... celo ljudje, ki so povzročili kaj hudega, potem pa govorijo, da je vse za kaj dobro. Fuj.

No ... na nek način je res ponavadi mogoče najti tudi kaj dobrega v hudih stvareh ... res je včasih jasno vidno, kako je kdo skozi hudo trpljenje prišel res kot pokončen človek - in ga ni zlomilo. Izšel kot Človek.

A vendar.

Človek bi smel nalagati trpljenje le sebi ... in ne drugim.

...

In ko kdo umre, ne morem reči, da je to gotovo za kaj dobro.

Naj se gre solit tako gledanje.

Zdi se mi, kot bi omalovaževali resnično trpljenje (drugih ljudi).

...

Jaz, ki sem tako stvarna, ki sem se počasi naučila mirno sprejemati sestro Smrt* (o, pa ne vedno, seveda ne, nekako nasplošno pa vendar ...), ostajam pogosto globoko pretresena.

Žalostna.

Zakaj umirajo ljudje z nedoraslimi otroci?

* Mogočna glasba.

O sestri Smrti govori sv. Frančišek Asiški, ki reče sestra ali brat vsemu, nebu, Soncu, Luni, ptici, vodi, smrti ...
...
Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in lepe.
Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku ...
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.
Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji ...
Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru ...
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide. /.../
(del pesmi)