Veliki petek, 7. 4. leta 30 (verjetno)

Jezus jim je pa s svojim naukom in tudi zgledom izpraševal vest.
Za vsako ceno so se ga hoteli znebiti. Pohiteli so zdaj, tik pred veliko nočjo - v upanju, da ne pride kaj vmes.
Jasno je bilo, da njihove obtožbe, ki so letele na tega človeka, težko prepričajo pravega sodnika, zato so še bolj hiteli.

Tukaj nehote pomislim na po vojni pobite ljudi ... tudi tedaj ni bilo nobene prave sodbe - en sam cilj je bil: čim prej se znebiti teh ljudi. Ko je človek enkrat mrtev, se tudi zagovarjati več ne more ... Naložijo mu lahko kakršnokoli krivdo.
Ker je Pilat še enkrat poskusil omehčati trda srca judovskih voditeljev, jim je ponudil, da enega jetnika spusti: Jezusa ali pa Baraba, jetnika, ki je bil v ječi zaradi upora in umora. Taka je bila navada pri Judih, da so za veliko noč (ko so se spominjali rešitve iz Egipta) enega zapornika izpustili - velikonočna amnestija.

"Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. Kaznoval ga bom torej in izpustil." Tedaj so vsi hkrati zavpili: "Proč s tem! Izpústi nam Baraba!" Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: "Križaj, križaj ga!" Še tretjič jih je vprašal: "Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil." Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora, Jezusa pa je izročil njihovi volji. (Lk 23,13-25)
Evangelist Matej navaja Pilatovo umivanje rok, češ: Jaz sem nedolžen. Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: "Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!"
In spet pomislim na umivanje rok tistih, ki so dali pobiti mnoge žrtve, jih zmetali v jame ... Tudi oni so si umili roke ...

In še en droben spomin, ki se večkrat zbudi: iz porodnišnice ... prišla sem zaradi rizične nosečnosti, da mi pomagajo, da otroka ohranim ... Zdravnik si je ravno umival roke po nekem posegu ... bil je v tistem delu stavbe, kjer so tedaj delali splave ... In tisto umivanje me je spomnilo na Pilata.

Vse ljudstvo je odvrnilo: "Njegova kri na nas in na naše otroke!" Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan. (Mt 27, 15-26)

Vse, kar naredimo narobe in ne popravimo, pušča posledice ... ima sledi, lahko zelo težke, boleče, strašne ... Kdo si upa zavestno naložiti breme na svoje potomce???
To, da je Jezus rekel, da je Božji Sin, za Pilata seveda ni bilo dovolj velika obtožba, to, da bi bil judovski kralj, ga tudi ni preveč motilo, morda se je temu le nasmehnil. A ko so Judje začeli vpiti, da spodbuja Jezus ljudi proti cesarju in da če ga Pilat ne obsodi, ni cesarjev prijatelj, to pa je omajalo Pilata. Tega se je bal.
Strah za svoj položaj?
In tako je Jezus na nekakšnem montiranem procesu obsojen ... na smrt, na smrt na križu. Po judovski pravilih se usmrti bogokletnika z visenjem na lesu. Križanje je bilo smrtna obsodba, ki so jo Rimljani povzeli od Asircev.
Pilat je še ukazal dati na Jezusov križ napis: INRI (kar v treh jezikih), Jezus Nazarečan, judovski kralj. To Judom ni bilo všeč, toda Pilat je rekel: "Kar sem pisal, sem pisal!"
Jezus si je po obsodbi moral na rame naložiti prečni tram od križa in ga nesti na Golgoto (Kalvarijo).

In potem so ga pribili na križ in čez nekaj ur je umrl.
Na petek, verjetno 7. 4. l. 30.
Po smrti so ga na hitro pokopali v v kamen izklesan grob Jožefa iz Arimateje, hiteli so, saj je bila drugi dan sobota, za Jude dan, ko se ni smelo nič delati. Če Jezusa ne bi uspeli pokopati do mraka, bi ostalo mrtvo telo na križu do nedelje.
Grob so zaprli z velikim kamnom in ga še zastražili, da ne bi morda učenci ukradli telesa svojega Učitelja ...
Strah, da Jezus vstane od mrtvih, je pač naredil svoje ...
A v nedeljo zjutraj ... Jezusa ni bilo v grobu ...

O Jezusu, sojenju, mučenju, križanju, smrti in pokopu so pisali tudi poganski pisci, npr. Jožef Flavij.